Marogica
|
1. Najprej bi otroka opozorila in mu povedala, da se to ne dela. Ker v večini otrok to presliši, bi ga opozorila še enkrat, z dodatkom, da če ne bo nehal, da mu bom vzela lopatko ali pa bo šel iz peskovnika ven. Ker 2/3 otrok še vedno ne bi reagiralo(moj je med njimi), bi mu vzela lopatko in bi šla iz peskovnika ven. Kljub protestiranju otroka, metanju ob tla in čudnim pogledom drugih staršev, "poglej, kakšna kruta mati".
2. Ne vem, kaj bi naredila prvo, ali bi najprej opozorila otroka ali starša tega otroka. Odvisno od situacije, če je starš v bližini, če je sploh opazil ipd. A v vsakem primeru bi nekoga opozorila . Ker se začne ponavljat zgodba od zgoraj, torej, da opozorilo otrok ponavadi presliši, obstaja najverjetnje, da če mu starš ni vzel lopatke, bi mu jo vzela jaz. Kljub protestiranju otroka, otrokovega starša in čudnim pogledom teh staršev, "poglej, ta je pa predrzna, kako je lahko to storila MOJEMU otroku".
Tako nekje.
IZVIRNO SPOROČILO: Gina
V večini primerov se straši delajo, da otrok ni njihov. .
Ne, da se delajo, da ni njihov, enostavno se pač tako obnašajo in imajo občutek, da je tako prav kot dela njihov otrok. In samo to je prav in najboljše brez oziranja na ostale otroke in odrasle. To me moti
_____________________________
"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore
|
Natisni
- pa sem žensko ki je bila skupaj z mano tam na igrišču vprašala če je njen, pa je rekla da ne...se je prav fino delala - se mi zdi da je njen tamau bil to... od takrat ga zmeraj vidim, in vidim tudi njegove starše (tisto žensko tudi k je bla takrat zravn), vendar imajo sindrom "to ni naš otrok" takrat k ****rije dela... 
