Zmajčica in zmajček,

Šla sta na potep.

Nagajata si, se igrata,

se šaljivo vlečeta za rep.



Tam pa, kjer Ljubljana se prične,

Ljubljanica se razdeli na reki dve.

Tam nasproti jima prileti,

dobra vila in veselo se smeji.



»Kam pa kam,

Vaju dva še ne poznam.

Tu le tisti se igrati sme,

ki mu dovoljenje dam.«



To rekoč nad vodo še lebdi,

ju šaljivo z vodo poškropi.

»Zdaj sta naša, z vodo poškropljena,

naši igri ni ušla duša še nobena.«



A zmajček in pa zmajčica,

Milo ji za drago vrneta.

V vodo jo potunkata,

Še preden se vilinsko spreobrneta.



Zdaj vsi v vodo potopljeni,

po vilinsko spremenjeni,

razigrano se igrajo,

skozi igro se spoznajo.



Žabica in mali kuščar,

Želva Sklednica in pa voluhar,

So vilinsko se igrali,

v deželi čudežni pristali.



»Dobra vila, kaj je to?«

Je Marjetici ušlo.

»Sem ne more čisto vsak,

Le kdor meni je enak.«



To rekoč se vila dvigne

In takole jim pove:

»Ni vsak vreden te skrivnosti,

Ne pristane vsak v zlati hosti.



Dobro pomnite, kar vam povem,

Pripeljat slabih sem ne smem.

Le kdor drugega bolj rad ima,

skrivnost življenja prepozna.«