živeli so prijazni zmaji.

In ko so se odselili,

V naglici so jajček pozabili.



Minilo je že mnogo let,

zmajček si želi na svet.

V trudu da se izvali,

se v jamsko reko skotali.



Odplavi reka jajček ven na plan,

iz jajčka zmajček kuka v beli dan.

Napne oči kolikor more,

lepot sveta načudit se ne more.



Potujoč tako pripluje do Ljubljane,

in vzklikne: »To pravi kraj je zame«.

Ob vzkliku še veselo skoči,

da pod njim lupina poči.



Zmajček celo kožo zmoči,

plavati ne zna in solze toči.

Vendar se ne utopi,

v pomoč nekdo mu roko pomoli.



Kot bi rekel en, dve, tri,

zmajček krila si suši.

Na mostu Šuštarskem sedi,

ko zasliši : »Hi, hi, hi.«



»Le kdo se mi smeji?«, zavpije

in užaljen se ozre.

»Smejat nesreči tuji se ne sme!«,

to rekoč nekoga uzre.



»Kdo si ti in zakaj se smeješ mi ?«



"Sem grajski slaščičar,

mi Sladki Zmajček je ime.

Sem roko ti podal

in iz vode rešil te".



Se zmajček mu zahvali,

ihti in joče na njegovi rami.

Potoži mu, da nikogar nima,

in vpraša: »A bi hotel sina?«



Ga stisne k sebi Sladki Zmajček

in popelje na Ljubljanski Grad.

Sta z ženo malčka posvojila,

srečna, končno sina sta dobila.



Še danes gori na Ljubljanskem Gradu,

živijo srečno vsi trije.

Za konec še povejmo,

da dala zmajčku Jurček sta ime.