Čebele niso od vekomaj nabirale medu. V davnih časih je bilo življenje samo po sebi tako sladko, da ljudje niso vedeli, kaj naj počno z medom. Čebele so se samo potepale od cveta do cveta in se z vsakim posebej poljubljale. Še na misel jim ni prišlo, da bi bolj koristno porabljale svoj čas. Takrat čebele niso veljale za vzor delavnosti in premišljenosti, temveč ravno narobe. Postopačem in lenuhom so pravili: taki ste kot čebele.

Ko pa so sovraštvo, nevoščljivost, hudobnost in podobne slabe človeške lastnosti zagrenile življenje, so sklicale čebele zborovanje. Tam so ugotovile, da je postalo življenje grenko kot pelin in da bi ga bilo treba posladiti.

»Mar bi raje srkale iz cvetov sladko pijačo in iz nje delale med, kakor da se samo potepamo,« je predlagala neka zelo učena čebela.

»To je vendar tatvina!« so ugovarjale nekatere.

»Toda poštena tatvina!«

»Take ni na svetu!«

»Če je ni, jo bomo pa odkrile!«

»Kdo bo pa poljubljal cvetove?!«

Kakor vsa podobna zborovanja, se je tudi zborovanje čebel končalo s prepirom in zamero. Nekatere udeleženke so se lotile nabiranja medu, druge pa so se še naprej potepale in lenarile. Prve so delavke, druge pa troti.

Res pa moramo priznati, da je življenje kljub medu velikokrat zagrenjeno. Čebele se tega zavedajo in zato so pri delu tako marljive.