Medved reče lisici: »Kaj ne, jaz sem najstrašnejša zver?«

Lisica mu zanika: »Ni res, človeška zver je najstrašnejša.«

Medvedjo zavrne: »Ne verjamem. Moraš mi to zver pokazati, da se poskusim z njo.«

Potem jo gresta iskat. Na cesti srečata človeka in medved vpraša lisico: »Ali je to človeška zver?«

»Ne,« zanika lisica. Koračita dalje in prideta do nekega grmovja. Tam zagleda lisica lovca, ki se je skrival za grmovje. Ona se ročno potuhne k tlom, medvedu pa reče: »Tamle je tista človeška zver. Le pojdi bliže in poskusi se z njo.«

Ko se medved približa, vpraša lovca: »Ali si ti človeška zver?«

Lovec potrdi: »Da, kaj pa je?«

»S teboj se grem metat,« reče medved.

Lovec pa njemu: »Prej ti moram dati kaditi, potem se pa greva metat.«

Medved nato: »No, le.«

Lovec mu nastavi dvocevko v gobec in ustreli. Medved se tako ustraši, da zbeži k lisici in ji pove: »Zdaj pa verjamem, da je človek strašna zver. Le dvakrat sem puhnil tobak, pa me je vsega pretresel.«

Lisica pa mu odvrne:

»Bolje je verjeti, kakor vprašati.«