Ravno ko se je pričel dihur gostiti s kokošjo, ga opazi lisica izza bližnjega grmovja. Pocede se ji sline, za hip postoji in že se ji veselo posvetijo oči; v skokih se požene iz grmovja in se naredi, kot bi ga bila samo mimogrede opazila. V diru zakriči s sopihajočim glasom: »Beži, striček, beži, če ti je življenje drago! Volkovi so mi za petami!«

»Volkovi? Joj!«

In dihur, ves prestrašen, takoj izpusti načeto kokoš ter jo ubere za lisico. V nekaj širokih skokih jo dohiti in v svojem begu je tako nagel, dajo kmalu tudi pusti za seboj. Kakor blisk drvi čez drn in strn.

Lisica teče še nekaj časa, ko pa vidi, da je izginil dihur že kdove kam pred njo v daljavo, se zasuče in se urno vrne h kokoši, ki jo je bil pustil dihur.

»Dober tek, zvitorepka!« si smeje vošči sama sebi in se zadovoljno spravi nad kokoš. »Prav lahko sem si pripravila večerjo. Zakaj bi se tudi trudila, ko je pa toliko tepcev na svetu! Saj mi kar sami nosijo jedi pred nos... Še skubsti mi ni treba putke, vse to delo je že opravil striček dihur ... O, dihur! Ne samo tvoje telo, tudi tvoja neumnost smrdi, da je joj!«