Bili so hudi časi. Obleka se je podražila, mnogo otrok je bilo nagih. Kmet je posekal gozd, drevje prodal prekupčevalcu, grmičje požgal in na pogorišču posejal oves.

Oves je lepo zorel. To sta opazila tudi zajec in medved ter mnogokrat nepovabljena hodila v goste. Nekega večera sta se srečala v ovsu. Medvedje zarenčal nad dolgouhim paglavcem: »Poberi se od tod, oves je moj!«

Zajec je pomigal z ušesi in odvrnil: »Oves je tvoj, prav, pozobljem ga pa jaz; taka hrana mi tekne!«

Tako oblastno besedičenje je debeluhu zaprlo sapo, zajec pa je nadaljeval: »Buča, meniš, da moraš vse ti požreti, ker si večji od mene; za oves se še stepeva, da ti bodo pete žvižgale. Kar poskusiva se! Pa ne daj, da bi kateri pri tem izgubil življenje. Stisniva najprej kamen; kateri ga bo tako stisnil, da bo pritekla voda iz njega, tistega bodi oves!«

Medved je zdrobil kamen v prah. Izpod krempljev so mu švigale iskre, a voda le ni pritekla iz njega. Zajec je udaril po kamnu, ga skrivaj omočil in ga pomolil začudenemu medvedu pod nos: »Vidiš, buča, ti si slabič; če se te le dotaknem, bo po tebi in ležal boš za onole goščo!«

»Ojoj, ojoj, majhna je žaba, a mi je mojster! Naj velja, kar hoče, zbežati bo treba,« je vzdihnil medved. Zajec je strigel z ušesi in vse slišal. Debeluh je svetoval: »Utrujena sva. Pojdiva na onile hribček k plotu in se spočijva.«

Medved je smrčal, zajec tudi. Zajec je res spal, medved pa ne. Že je medved mislil, da se mu nudi ugodna priložnost, da bi zbežal. Pogledal je zajca in opazil, da ima odprte oči. Čakal je še dolgo, a zajčeve oči so vse bolj buljile. V skrajni sili se je medved ojunačil in zbežal, da so pete žvižgale in mu je stala dlaka pokonci kakor petelinu perje.

Ustavil gaje šele volk: »Hej, pobratim, kam tako hitro, saj vendar ne gori voda!« Kosmatinec je v sramu priznal: »Ljubi brat, skoraj bi bilo po meni; majhna žaba mi je mojster!«

»Dvema pa gotovo ne bo! « je menil volk.

Šla sta pod klanec gledat junaka zajčka. Medved se je postavil na zadnje noge in je videl zajca, volk ga pa ni videl, ker je bil premajhen in se na zadnje noge ni znal postaviti. »Vidim, moram ti pomagati,« je rekel kosmatinec, prijel volka, se postavil z njim na zadnje noge, ga dvignil visoko v zrak in vprašal:

»No, ali ga vidiš tam zadaj za plotom? Mrcina, odgovori, ga vidiš ali ne?«

Volk pa ni odgovoril zdaj, pa tudi pozneje ne, ko gaje medved izpustil iz objema: kajti medved ga je pri dvigu stisnil tako krepko, da je bilo takoj po njem.

Medved je izbuljil oči, ko je videl mrtvega tovariša, rekoč: »Sam pogled ga je umoril; moram biti pač zelo trden, da ni še po meni, ko sem vendar z zajcem govoril in še celo poleg ležal!«

Brž je kosmatinec pobegnil iz naših krajev in se še do danes ni vrnil, pa tudi volkov ni več v naših gozdovih, kajti poslednjega je do smrti stisnil medved, ko mu je hotel pokazati zajca.

Zato pa pri nas miga dolgouhec v ovsu, pa tudi ob plotu ga najdeš.