Iz mladega debla sta poganjala dva vršiča. Krepko in bratoljubno sta rasla, da je bilo veselje gledati dolgi in močni mladiki z mladimi in izredno velikimi listi.

Tako sta prebila v zadovoljstvu nekaj pomladi.

Vršiča sta postajala vedno večja in debelejša. Poganjala sta veje; a tedaj se je vnela med njima neugasljiva zavist. Vsak bi bil rad sam gospodar celega debla in je gledal bratca kot zamorjeno, postransko vejo. Zato sta se začela košatiti in poganjati tako goste veje, da jih sonce ni moglo presijati.

Toda privalila se je debela zima, ki je z lahkoto naložila težki snežni tovor na preveč košata vršiča. Vršiča sta se upogibala in se šibila pod snežno težo toliko časa, dokler se nista odlomila.

Tako je zima poravnala prepir med bratoma.