Med trohnečim listjem in igličevjem leže češarki. Tu in tam prodira tanek sončni žarek skozi gosto vejevje na zeleni mah. Vse je tiho v gozdu.

Tedaj se oglasi v vlažnem mahu goban: »Oh, kakšne čase smo doživeli!«

»Kako to menite, dedek?« ga vpraša mlad jurček in si popravi rjavi klobuček.

Stari goban reče: »Res, ti še ne pomniš, kako je bilo nekoč tod. Lepo v miru smo živeli mi preprosti gobani ali jurčki v svoji beli

obleki z rjavim klobukom. In ljudje so nas radi poiskali. A zdaj, poglej,

kakšna gospoda se zdaj tod šopiri!«

»Vidim te prevzetne gospe z živo rdečimi klobuki z belimi pikami

na njih. Lepe so pa res.«

»Lepe?« zagodrnja goban. »Sama prešernost jih je in sam strup!« Pa je prišel mimo mož s košaro, rdeče mušnice odbrcnil, gobana in jurčka pa del-v košaro.