Več sto let star hrast je stal na zelenem travniku. Veliko težav je doživel svoje dni na svetu. Strašna moč viharjev se je mnogokrat zaletavala z vso silo v košate veje in zmeraj se je ponosno branil; toča in mraz sta mu večkrat prizadela hude muke, mnogokrat se je topil v solzah in trepetal v mrazu.

Zdaj ga tlači starost, veja za vejo ovene, odmre in se posuši, le še malo življenja čuti v deblu. Gospodarje že pred letom izrekel sodbo nad njim, da ga bo posekal. Zadnje leto svojega življenja zbere vse slabotne moči in obrodi še nekaj želodov. Zlasti en želod neguje zelo skrbno, ker želi, da bi lepo dozorel, padel v zemljo in podedoval njegov prostor. Nekega jesenskega dne mu takole govori: »Ljubi sinko! Z menoj bo skoraj pri kraju, le malo življenja čutim še v starih žilah. Polašča se me velika slabost, nič več se je ne morem ubraniti. Skoraj bo po meni. Toda pomni! Moje mrtvo truplo bo kljub temu ostalo v časteh. Razklali ga bodo na kose, stesali v deske in naredili sode. V sebi bom hranil žlahtno vinsko kapljico in še dolgo let bosta slovela moja čast in dobro ime. Če hočeš, da se bo tudi tebi kdaj tako godilo, ne bodi prevzeten in ne hodi blizu svinj. Te so tvoji najhujši sovražniki. Če te dobe, te bodo pohrustale in drevesa iz tebe nikoli ne bo. V zemljo moraš priti, če hočeš očetu enak biti in dočakati stare dni.«

Tako je govoril stari umirajoči hrast svojemu sinu — želodu, ker mu je otrokova sreča delala velike skrbi.

Želod pa se je očetovim besedam posmehoval in si na tihem mislil: »Kaj neki starček blodi; se že pozna, da se mu od starosti možgani kisajo. Dovolj sem pameten in vem, kaj mi je potreba. Ne maram za prazne čenče.«

Vtem je zapihal veter. Želod se je na veji prevzetno zibal, se izluščil iz skledice in treščil na tla.

Svinja je zaslišala škrebet, privihrala in ga požrla. Otroci! Spoštujte starše in ne zametujte njihovih zlatih besed!