Lisica je čez dan gostila ježa, zvečer pa ga je nagovarjala, naj ostane pri njej čez noč. Jež pa se je branil in se izgovarjal, da gre rajši domov.

Ko se je poslovil od lisice in se napotil proti domu, je lisica šla od daleč skrivaj za njim, da vidi, kakšna je njegova hiša, po kateri tako hrepeni in noče ostati čez noč pri njej v lepi pečini. Ko je prišel jež do neke klade, se je zavlekel pod njo v bukovo listje, se stegnil, kakor je bil dolg in širok, in rekel: »Moja hiša — moja svoboda!«

Četudi v skromnem in neznatnem, je vsakdo najbolj srečen v svojem.

Jež je iz potoka pil vodo. Na drugem bregu je v grmovju ležala lisica. Zagledala je ježa, stopila iz grmovja in se sladko nasmehnila. Povesila je uhlje in se priliznjeno ogledovala. »Semkaj pridi,« je vabila ježa. »Tuje voda okusnejša.«

»Ne, ne, lisička, tudi tule je prav dobra,« je odgovoril jež.

»Da nisi nemara v zadregi zaradi mene! Le nič naj ti ne bo ne¬rodno.«

Jež pa lisici ni zaupal in ni odvrnil oči z nje. Tedaj je opazil, da se lisičjega gobca drži perje.

»Slišiš,« ji pravi, »ali si danes že kaj zajtrkovala?«

»Zajtrkovala, ljubček, zajtrkovala. Malo lubja sem pojedla, pa sem sita.«

»Sita!«

»Sita, golobček, saj sem z malim zadovoljna.«

»Ali ni tisto lubje kokodakalo, ko si ga vlekla v gozd?«

»Kaj praviš, ljubček? Ne razumem te,« pomaha lisica z repom.

»Pa jaz tebe razumem,« odgovori jež in urno pobegne.