»Pravo prijateljstvo je veliko vredno,« reče nekega dne jež škrjancu, ki se je ravno pred njim hotel dvigniti v zrak. Začudeno pogleda škrjanček svojega sovražnika, a jež nadaljuje: »Da, zelo velike vrednosti je prijateljstvo in menije ravnokar šinila dobra misel v glavo, da bi bilo mnogo bolje za naju, če bi živela v miru in ljubezni drug z drugim, kakor pa v večnem sovraštvu. Skleniva torej danes prija¬teljstvo, ki nama bo sladilo življenje.«

Nedolžni škrjanček je verjel sladkim besedam zvitega in lokavega sladkača. Napravil si je tudi v bližini ježevega stanovanja svoje gnezdo, ker mu je tako svetoval njegov novi prijatelj.

Toda kmalu se je pokazalo, kako drago je moral plačati siromak svojo lahkovernost in preveliko zaupnost. Škrjančkovo gnezdo je kmalu oživelo: v njem se je gibalo in čiv¬kalo pet krepkih mladičev. Stara sta jih skrbno gojila in pridno polnila vedno odprte nenasitne kljunčke.

Kakor po navadi, odletita nekoč roditelja za živežem.

Toda, o groza! Kaj vidita, ko se vrneta? Jež je stal pri gnezdu in hrustal mladiče. Gostil se je ravno z zadnjim, da je letelo mehko perje na vse strani.

»Hudobnež!« zavpijeta prestrašena ptička. »Ali si tako ostal zvest svojim obljubam, ali je to znamenje tvojega pravega prijateljstva?«

Zdaj je obrnil jež svoj hudobni rilec proti razjarjenima škrjančkoma in divje pogledal. Prav gotovo bi se tudi njima ne primerilo nič bolje, kakor malo prej mladičem, toda ušla sta mu.

Gorje nam, če sovražniku, ki nam s sladkimi besedami ponuja pri¬jateljstvo, prehitro verjamemo in zaupamo!