V ogradi za hišo je koklja vodila piščeta. Piske so veselo čivkale: tik, tik, tik. Koklja je skrbno skakala in učila svoje mlade: »Tak, tak! Deca, le varno krog mene hodite, skakajte in dobre volje čivkajte; od mene pa nikar ne hodite. Kakor hitro zakričim, le naglo zletite pod moje peruti. Kanjuh, hudobni ptič, prileti bliskoma kakor bi ustrelil in vas vsako pobere, ki ne bo ubogalo.«

Piščeta brez skrbi pikajo: tik, tik, tik! in se od matere razgubijo. Koklja zavpije: »Tak, tak!« Piske zlete pod materine peruti, eno pa se zamudi. Kanjuh prileti, zgrabi pišče in odleti. Revše čivka, a ga ni, ki bi ga rešil.

»Ali vam nisem pravila!« reče mati preostalim piščetom. »Tako se godi vsem, ki očeta in matere ne ubogajo. Hudobni svet jih zgrabi in pogubi.«