Konja, ki je bil precej len, je gospodar včasih malo ošvrkal. Nekoč mu jih je bil spet nekaj priložil, ker se je uprl pod klancem, čeprav je bil voz tako lahak, da bi ga speljalo po klancu tudi žrebe.

Ko prižene gospodar konja v hlev in odide v hišo, reče konj volu:

»Ne bo mi tako oblastno zapovedoval, ta gospodar! Toliko mu že naredim, da si zaslužim to borno hrano. Toliko časa mu bom nagajal, da me proda. Gotovo se mi bo drugod bolje godilo.«

Vol odvrne: »Poskusi! Toda poskusi se po navadi slabo obnesejo, če niso dobro premišljeni. Tudi jaz sem že imel enega gospodarja, ki pa je bil mnogo slabši od sedanjega.«

Nato pravi konj: »Jaz se mu pa ne bom več pokoril! Delal bom škodo, kjerkoli bom mogel.«

Nato začne trmoglava žival gristi jasli. Vol ga posvari, da je to kaj nespametno, ker si s tem nakoplje še večjo gospodarjevo sovraštvo.

Kmalu pride gospodar v hlev. Konj hitro neha gristi jasli, boječ se gospodarjeve roke. Nekoč pa je gospodar opazil njegovo početje in ga kmalu nato tudi prodal.

Nekaj časa potem se snideta konj in vol v gozdu.

»Kako je, kako?« vpraša vol.

Konj se bridko nasmeje in reče: »Nikar me ne sprašuj, nekdanji moj tovariš! Samo mojo kožo poglej!«

Volje videl na koži polno brazgotin, ki so nastale slej ko prej od udarcev.

Od tedaj pa je bil vol še bolj pameten in priden, boječ se, da ne bi prišel v druge roke z dežja pod kap.