Lepa, vitka leska se je ošabno vzpenjala poleg krivenčastega drena in govorila:

»Poglej moje velike liste in sladke lešnike, s katerimi razveseljujem živahne otroke in godrnjave polhe. Pri tem še visoka in kot sveča ravna postava, ta je šele kaj vredna! Tvoji listi pa so majhni, sad trpek in kisel, da človeku usta navzkriž vleče; in kaj naj rečem še o posta¬vi? Vsa zvita je, kot bi jo neprestano lomil krč. Po vsej pravici zav-zemam jaz prvo mesto med grmovjem!«

Užaljen je nelepi dren zrl molče predse.

Kar jo primaha mimo človek s sekiro na rami in ko vidi lepo leskovo debelce, ga ročno odseka, da si nasadi nanj svoje orodje.

»Neumnica!« je vzkliknil tedaj krivenčasti dren močno pre¬senečen. »Prav to, s čimer si se tolikanj ponašala, ti je prineslo pogubo!«