Lev in lisica

Lev se je tako polenil, da se mu ni ljubilo hoditi niti na lov. Ležal je v svojem brlogu in čakal, da so prišle k njemu živali, da bi ga pomilovale in tolažile. Lev pa je vsako pograbil, zadavil in požrl.

Nekega dne pa pride tudi lisica, da bi potolažila kralja živali. Ustavi se pred brlogom in opazuje stopinje. Nekaj časa modruje in čaka. Ko

jo lev zagledajo prijazno povabi k sebi v brlog, češ da je hudo bolan in zelo potreben tolažbe. Lisica pa mu odgovori:

»Hudo, zelo hudo si res bolan, a oprosti mi, k tebi ne grem. Vidim namreč, da so vse stopinje obrnjene samo noter, ven pa nobena.«