Lev in lisica

Lev, kralj zverin,je ležal na smrtni postelji. Hudo ga je trgalo po vseh udih in mraz ga je tri, da se je tresel kakor šiba na vodi. Smrt je stala že pred pragom. Zdajci se odpro vrata in v hišo stopi lisica ter potuhnjeno miluje bolnega kralja. Ponudi se mu, da ga ozdravi, če ji bo le zaupal.

»Bodi kakorkoli,« pravi lev, »da me le ozdraviš, saj veš, da ti ne ostanem dolžnik.«

Lisica mu rahlo potiplje žilo, ki močno utripa, pogleda mu v kalne oči in pokima z glavo, rekoč: »Gospodar naš, mogočni, nevarnost je velika. Težko, da ozdraviš.« Lev se ustraši teh besed; smrtna groza ga omami in toliko, da ga strežniki zdramijo iz omotice.

»Joj meni, ali ni več pomoči?« vpraša lisico zdravnico. »Samo eno zdravilo vem za to bolezen; če me boš poslušal, je še upanje, da ozdraviš.«

»Kaj mi je storiti?« vpraša bolnik težko sopeč.

»Tebi, gospodar in vladar vseh zverin, je dobro znano, kako topel kožuh nosi volk. Le lakote se boji, zime nikoli. Zapovej torej svojim strežnikom, da oderejo volka živega; nato si položi toplo volčjo kožo na bolni želodec in veruj mi, mraz te ne bo več tresel in sčasoma ozdraviš.«

Lev hitro zapove, naj volka živega oderejo. S toplo kožo si ogreva in odeva bolni trebuh, toda bolečine se le ne poležejo.

Čez nekoliko dni konča lev svoje življenje.

Zdaj se lisica skrivaj smeji v pest, ker je tako spretno izvedla svoj naklep in se rešila svojega najhujšega sovražnika.

Volku je res grenko zanetila.