Kmet je imel zelo pridnega konja, ki pa se je tako močno postaral, da ni mogel opravljati svojega dela kot v mladosti. Zato se ga namerava skopuh iznebiti in mu pravi nekega dne: »Za nobeno rabo mi nisi več; vendar ti hočem biti kljub temu dober. Če se čutiš še tako trdnega, da mi privlečeš leva na dom, te hočem še obdržati. Zdaj pa le urno na lov, da čimprej zasačiš leva, če hočeš še dalje zobati moj oves!«

Ko konj vidi, da mu pri skopuhu ni obstanka, se žalosten odpravi iz hleva proti bližnjemu gozdu in krevsa ves zamišljen, kje bi dobil kakšno zatišje pred hudim vremenom. Ko žalosten krese proti gozdu, ga sreča zvita lisica in ga vpraša: »Hej, sirec, kaj ti je, da klamaš s tako povešeno glavo in tako zamišljen, kot bi ti črvi iz nosa lezli? — Pokonci glavo, kakor se konju spodobi, ne pa tako klavrno!«

»Ej, če bi tebi taka predla, bi že videla, po čem je mast! Moj gospodar, star stiskač, se ne zaveda službe, ki sem mu jo toliko let zvesto opravljal. Ker pa zdaj ne morem tako lahko vleči in orati kot prejšnje dni, mi še celo krmo odreka in nazadnje — hajd iz hleva!«

»Brez vsakega upanja?« ga vpraša lisica.

»Upanje, kakšno upanje? Rekel je, le če imam še toliko moči, da mu pripeljem leva na dom, me obdrži, toda on dobro ve, da nisem več zato.«

»Le čakaj, uboga kljusa,« mu prigovarja lisica, »k tej stvari ti bom jaz pripomogla. Le tukaj lezi; stegni bedra od sebe in se ne gani, kot da si crknjen.«

Konj uboga in se ne gane, kakor mu je bila lisica naročila. Medtem pa se splazi lisica v levov brlog, ki ni bil daleč od tod. Ko se priplazi do njega, ga prijazno ogovori: »Kralj vseh živali! Nikar mi ne zameri, da te nadlegujem in dramim. Živalski zbor meje poslal, da ti naznanim, da leži zunaj, nedaleč od tvojega brloga, crknjen konj. Pojdi ven, boš vsaj videl, kakšna južina te čaka!«

Lev vesel vstane in gre z lisico. Ko prideta do mrhe, mu prigovarja lisica: »Menda se kar tukaj ne boš mastil s konjem; udobneje ti bo, če ga spraviš s seboj v brlog. Veš kaj? Z repom ga bom privezala nate in tako ga spraviš v brlog, ki ni daleč od tod. Tam ga boš v miru obiral in še svoje prijatelje lahko povabiš na koline.«

Ta nasvet je bil levu všeč. Vstopi se tako, da mu lisica priveže konja z repom trdno za zadnja bedra. Zdaj se je konj pač na tihem režal, češ kako jo bo zdaj zdaj levu zagodel, ker se ni ganil na nobeno stran, in je bil kot resnično mrtev. Ko je lisica dobro privezala konja z repom za levove noge in delo zvijačno dovršila, je potrepljala konja po plečih in zavpila: »Hi, sirec, hi!«

Konj skoči na noge in zdirja z levom proti domu. Zdaj prične lev tako strašno rjoveti, da se zgrinjajo ptice v gozdu sem ter tja, toda konj se za rjovenje kar nič ne zmeni, naj je še tako silno, in vleče leva vesel še tem rajši proti domu, ker ve, da ga bo gospodar še obdržal.

Ko privleče leva domov, mu takoj obljubi gospodar, da bo ostal pri njem in dobival obilo hrane, dokler bo živ.

Varuj se zvitega sovražnika, posebno, če se ti hlini!