Lačna lisica sliši opolnoči petelina, pojočega na visokem drevesu. Rada bi se mastila z njegovo pečenko, a drevo je previsoko. Poprime se zvijače.

»Ej, kako si lep, dragi moj petelin; samo tega ne razumem, da se ti hoče peti tako zgodaj!«

»Jaz naznanjam dan,« reče petelin.

»Kaj, dan?« se čudi lisica. »Saj je še tema in ljudje tudi še spijo.«

»Ali ne veš,« odgovori petelin, »da mi zarana vemo za dan in da ga pojoč naznanjamo?«

»To je lepo,« reče lisica. »To vedo samo preroki! Oj, dragi petelin, kako lepo si ravnokar zapel. Zopet zapoj, da te slišim!« Ko petelin drugič zapoje, prične lisica pod drevesom plesati.

»Zakaj pa plešeš?« jo vpraša petelin.

Lisica odgovori: »Ti poješ jaz pa plešem od velikega veselja. Tvoje prelepo petje me spodbuja k plesu. Ne lažem, če rečem, da si ti prvi med vsemi ptiči. Saj imaš lepše perje in milejši glas, toda prvi si

predvsem zato, ker tudi prerokuješ. — Oj, le pridi k meni, mili ptiček, da te objamem in poljubim!«

Petelinu je všeč pohvala zvite priliznjenke in res zleti z drevesa k lisici. Takoj ga lisica popade, nasmehne se mu in reče: »Nisi prerok, ne! Ko bi bil prerok, bi vedel, da te nikakor ne želim objeti in poljubiti, temveč da te želim pojesti.« Zdajci bedastemu petelinu odgrizne glavo in ga požre.

Ne verjemi tistim, ki se ti dobrikajo! Četudi ti skušajo ugajati, ti vendar kopljejo jamo, da te pogube.