Lisica se odpravi na lov, a srečajo ukani, da po logu in brlogu trohe ne dobi. Lačna leže na pot ter hira in umira. Še enkrat odpre oči in zdajci vidi prihajati volka in medveda, ki bratsko obirata jelenovo kračo. Ta pogled lisico predrami in poprosi ju za kračo. Volk in medved se je usmilita in ji jo dasta. Ko jo poje in zopet zaživi, ji podata taco in skleneta z njo večno bratstvo in druščino. Nato se vsi trije pobratimi vzdignejo in gredo skupaj na lov.

Bilo je zvečer. Ne daleč od poti je stal čebelnjak, medved stopi bliže in ukrade panj, ki je tehtal svojih trikrat trideset kilogramov. Kaj tako žlahtnega že davno niso dobili. Sklenili so tedaj shraniti panj za medvedov god. Medvedov god je namreč takrat, ko postanejo

medvedove hruške rdeče. Pošteni volk naloži med na rame in ga nese daleč v brlog. Tam ga zakoplje v globoko jamo.

Ko se volk vrne, je moral priseči, da panja nikoli prej ne bo obiskal, dokler ne pride medvedov god. Prekanjena lisica pa je šla po stranskih poteh za volkom in si dobro zapomnila, kje je strd zakopana. Po bližnji stezi je odhitela tako naglo nazaj, da nihče ni vedel, kam je šla in zakaj. Medvedu in volku so se sline cedile, kadar sta se spomnila na god. Tudi njej so se cedile, toda ona si je vedela pomagati.

Pobratimi so prebivali pod zemljo, drug blizu drugega, vsak v svojem brlogu. Kadar je bilo treba iti na lov, je medved zatulil in zdajci se vzdignejo in vsi skupaj zdirjajo po svojih opravkih. Nekega dne pa se lisica brani iti in pravi, da je za botro povabljena. Tovariša ji verjameta in gresta sama. Lisica pa jo odkuri čez laz in plaz naravnost v brlog, odkoplje zemljo in liže med, dokler je zarja ne prežene.

Medved in volk prideta domov in vprašata, kako je krščencu ime. »Začetek,« odgovori lisica in pristavi, da je drugi dan zopet povabljena za botro. Tovariša ji verjameta in gresta drugi dan sama na lov. Lisica pa odhiti čez laz in plaz naravnost v brlog, odkoplje zemljo in liže med, dokler je zarja ne prežene.

Medved in volk prideta domov in vprašata, kako je krščencu ime. »Jedek,« odgovori lisica in pristavi, da je drugi dan zopet povabljena za botro. Tovariša ji verjameta in gresta drugi dan sama na lov. Lisica pa odhiti čez laz in plaz naravnost v brlog, odkoplje zemljo in liže med, da ostaneta le še dva kosa. Ta dva vzame s seboj, odhiti zopet nazaj in ju skrije globoko v svojem brlogu.

Medved in volk prideta domov in vprašata, kako je krščencu ime. »Skor Snedek,« žalostno odgovori lisica in ne pristavi več, da je drugi dan zopet povabljena za botro. Od zdaj se vsak dan zopet vsi trije vzdignejo in love, da medvedove hruške dozore. Zdaj pa reče medved volku, naj gre po panj, da bodo praznovali god.

Volk gre, odkoplje zemljo in ne najde drugega kot prazen panj. S tem poročilom se vrne, a medved ne verjame in gresta oba v brlog. Lisica pa ta čas izkoristi, vzame tista dva kosa medu, dene enega v volkov, drugega pa v medvedov brlog in kuka potem tako nedolžno iz svoje luknje, kot bi bila bogve kaj poštenega naredila.

Medved in volk prideta domov in z velikim vpitjem dolžita lisico tatvine.

»Nič brez prič, ljuba brata!« jima odgovori tatica. »Vse je treba dokazati, preden se govori. Preiščita po brlogu, in če najmanjši dokaz najdeta, me na mestu pretrgajta!«

»Tega nama ni treba velevati,« pravita, »bova že tako storila.« S temi besedami stopita v brlog, iščeta in iščeta, pa ničesar ne najdeta.

Sladko se jima lisica smeji in pravi: »Zdaj pa pojdimo tudi k vama, ki se delata tako poštena.« Vsi trije gredo k volku in medvedu in v obeh brlogih najdejo kos medu.

Kdo je bil zdaj tat? Medved in volk sta bila tiho, le čudno se jima je zdelo, kako je mogoče ukrasti in vendar ne poprej videti in poskusiti.

Zopet gredo vsi trije na lov. Šli so po cesti: medved spredaj, volk za njim, lisica zadaj. Sreča jih pes, ki je nesel kos slanine. Volku in medvedu se zdi sramotno, da bi ga nadlegovala. Lisica si pa misli: »Vse utegne priti prav,« skoči in vzame slanino psu ter ne gre več dalje. Volk in medved pa prideta na razpotje: prvi krene na levo, drugi na desno. Volk pride do konj, ki so se pasli brez pastirja, in hoče takoj enega raztrgati. Toda žrebci staknejo glave vkup, stopijo v kolobar in brcajo tako strašno okoli sebe, da volk nič ne opravi. Ker je lačen, se vrne in se misli pokrepčati s slanino, ki jo je lisica pribojevala.

Medved je šel na desno, dospel do črede volov in jo napadel. Pa se opeče tudi on. Voli staknejo zadnje konce vkup, stopijo v kolobar in suvajo tako nadležno z rogovi, da tudi medved nič ne opravi. Ker je lačen tudi on, se vrne in se hoče poživiti s slanino, ki jo je bila lisica dobila v pest.

Volk in medved prideta skoraj ob istem času do lisice in jo poprosita slanine. Sicer se brani in izgovarja, a tu ne more uporabiti svojih zvijač. Morala jima je prepustiti rop, vsakemu pol, sama pa je ostala lačna.

Zdaj je sklenila lisica, da bo odslej hodila sama in se nad tovarišema ostro maščevala. Šla je k volku in mu povedala, da je rekel medved, da ga bo raztrgal, če se ne bo bolje obnašal. Nato je šla tudi k medvedu in mu povedala, da je volk rekel, da ne bo več iskal živeža takemu lenuhu.

Zdraha je bila storjena in volk in medved sta šla jezna narazen. Lisica pa pelje volka do jezera in mu pokaže v njem luno, rekoč: »Poglej, bratec, kakšen kos sira je tam. Popijva najprej sirotko in potem prigrizniva sir.«

Volk uboga in pije in loka vodo, da bi prišel do lune — sira. Ker ne odjenja, se razpoči. Lisica pa, ki je pomakala le jezik, jo odkuri in se smeji, da se je nad volkom maščevala.

Potem poišče medveda in se mu pridruži. Pelje ga na hrib in mu pokaže nekoliko niže veliko skrinjo.

»Glej, bratec,« pravi, »tuje panj, da še svoje žive dni nisem videla večjega. Več kot svoje tri cente mora med tehtati.«

Kar zelo začne mikati medveda in reče: »Tisti človek, ki stoji tam spodaj, ga je moral ukrasti. Hočem pohiteti, da mi ga ne odnese.«

Pri tem skoči po hribu in plane nad skrinjo. Toda skrinja ni bila panj, temveč past za medvede, tisti človek pa ne tat, ampak lovec. On zadrgne past, medvedje ujet in se ne more ganiti.

Lisica pa zbeži proč in se smeji, da se je maščevala tudi nad medvedom. Od tedaj pa hodi in lovi sama brez pobratimov in tovarišev.