Na visokem drevesu je imela gozdna golobica mladiče. Ravno sedi na njih, kar prikobaca lisjak, ovoha mladiče in starko ter ji za¬grozi, da bo splezal na drevo in podavil vse mladiče, če mu prostovoljno ne vrže enega iz gnezda. Vsa prepadena in žalostna golobica ne ve, kaj storiti; ker pa ji lisjak vse huje grozi, vzame ubožica s krvavečim srcem enega svojih ljubčkov in ga, da bi vsaj druge rešila smrti, zažene lisjaku v gobec. Lisjak se ji zahvali in odide.

Kakor hitro lisjak odide, že prileti vrabec, ki je vse to videl in slišal, in ostro pokara golobico, rekoč: »Ti si pa res neumnica, da si dala mladiča temu repaču. Če še pride, mu ne daj ničesar, ampak mu reci, naj pride sam po golobje meso v gnezdo, če mu diši.«

In res, ne dolgo potem se spet pritepe lisjak in znova zahteva in žuga, vendar ne opravi ničesar. Golobica mu pove, kakor jo je bil naučil vrabec.

To je lisjaka močno užalilo. Ker pa je presneto prekanjen, si, ko zagleda potuhnjenega vrabca v bližnjem grmu, kmalu izmisli, kdo je vsemu kriv in sklene: »Te bom že dobil!«

Zato se zelo prijazno obrne k vrabcu in mu priliznjeno reče: »Pač ni lepše živali od ptičev. Ptič leti, kamor se mu ljubi, in če lovec ali pes hočeta za njim, mu lahko uide. Samo to mi ni po volji, da ne morete svoje glave ubraniti pred mrazom in vetrom.«

»Seveda lahko,« odgovori vrabec. »Če brije veter od leve, vtaknem svojo glavo pod desno perutnico, če pa brije od desne, jo vtaknem pod levo. Torej se pred vetrom in mrazom prav lahko ubranim.«

Nato vrabec še dalje modruje in pripoveduje mnogo neslanega, dokler mu lisjak ne seže v besedo: »Bratec, nikar mi ne zameri, da te motim. Prav dobro ne slišim, malce sem gluh in ne razumem vsega, kar mi pripoveduješ. Stopi torej, prosim, nekoliko nižje, da ne preslišim tvojih besed.«

Ko vrabec sliši, kako ga lisjak povzdiguje, ne ve, kaj bi storil. Srce se mu smeje od veselja, brezskrbno sede nižje in blebeta, kot bi ne imel glave, dokler se ga lisjak ne naveliča poslušati in ga vpraša: »Prijatelj, marsikaj si mi že povedal, za kar sem ti hvaležen. Se to mi povej, kako pa storiš takrat, kadar ti veter ne brije od strani, ampak naravnost v obraz?«

»Vidiš, takole,« reče vrabec in vtakne glavo med noge v perje. Lisjak pa, zvit kakor sveder, pri priči plane nanj, ga zgrabi in pohrusta.

Koliko ljudi je na svetu, ki so podobni temu vrabcu! Vsakomur vedo svetovati, vsakomur dati lep nauk, le sebi ne. Dostikrat ne vidijo najbližje nevarnosti, ki jih čaka, če pa jo vidijo, ne vedo, kako bi se ji izognili.