Z visoke police se je posmehoval novi lonec razbitemu tovarišu, ki je pohlevno čakal med nerabno šaro na smetarja.

»Ne razumem, tovariš,« je dejal porogljivo, »kako moreš živeti tam spodaj. Ali ti ni ugajala visoka polica, ki se z nje tako lepo vidi po kuhinji?« Komaj širokoustnež izgovori zadnjo besedo, odpre močan veter rahlo priprta vrata, pa jih loputne v polico s tako močjo, da telebne ošabni lonec na tla in se razbije.

»Ti ni ugajala visoka polica?« vpraša zdaj hladno zaničevani lonec ubitega bahača, ki je ostal na tleh tih in osramočen zaradi svojih ošabnih besed.

Kdor se ob tuji nesreči smeji, se kmalu ob svoji solzi.