Bilje lep zimski dan. Lisica je ukradla ribiču rib in se gostila na jezerskem bregu. Tam jo sreča medved. Prijazno jo pozdravi in reče: »Tetka lisica, od kod in kako dobivate tako lepe ribe zdaj, ko led pokriva vso vodo?«

Zvita lisica mu odgovori: »Nič lažjega kot to. Se vas lahko tega naučim, stric medved. Na ribniku naredim luknjo v led in tja vtak¬nem rep, da se ulove ribe nanj. A moram dolgo in mirno čakati, da

se dobro nastavijo. Čimbolj me ščipljejo, tem več jih dobim. Ko se dobro zagrizejo, urno skočim pokonci, potegnem naglo rep iz vode in z njim vred vržem ribe na led. Tako jih lovim in dobre so.«

Neumni medved verjame lisici. Še isti dan naredi na jezeru luknjo v led in vtakne vanjo rep, ki mu je bil tedaj še tako dolg, da se je vlekel za njim. Mirno in tiho sedi in čaka, kaj bo. Začel gaje tresti mraz, on pa se je smejal in si mislil: Dobra večerja bo. Čakal je in čakal; nazadnje je menil, da se je ujelo že dovolj rib, zato naglo poskoči, da bi jih potegnil iz vode. A gorje! Primrznjeni konec repa mu ostane v ledu.

Od tedaj ima medved kratek rep.

Lisica gaje gledala, se smejala in zbežala. Medved in lisica zagledata od daleč panj medu in še nekaj pri njem.

»Štor je,« pravi medved in plane proti panju.

Lisici se tudi na prvi pogled zdi tako, vendar malce počaka in bolj natanko pogleda. Zdaj dobro razloči lovca s puško in pobegne. Kmalu potem sliši strel, ki je medvedu končal življenje.

Modri premisli, preden kaj stori, in se mu dobro izteče; neprevidni bebec pa pogine.