Bilo je pozimi in hud mraz je pritiskal. Mravlje, ki so si nabrale poleti dovolj živeža, so udobno prebivale v svojem domovanju. Muren pa, ki se je zaril v zemljo, je trpel lakoto in je zmrzoval. Tedaj se privleče ves mršav k mravljam in jih prosi živeža, rekoč: »Ljube sosede, huda zima je, dajte mi malo jesti, da se nekoliko okrepčam, sicer poginem od lakote. Nič živeža nimam.«

Mravlje pa so ga vprašale: »Hm, kje pa si bil s svojo pametjo poleti? Zakaj si takrat nisi pripravil živeža za zimo?«

Muren jim kratko odvrne: »Nisem utegnil.«

Mravlje: »Nisi utegnil? Kaj si pa delal?«

Muren: »Poleti sem godel in pel.«

Mravlje pa se nasmehnejo in mu rečejo: »Tako? Že dobro! Če si poleti godel in pel, pa pozimi pleši!« in mu pred nosom zapro vrata.

Kdor ne dela, naj tudi ne je!