V starih časih ježek ni imel bodljikave kože, ampak je bil poraščen z žametno mehkim kožuščkom.

Nekoč pa se je bil neki ježek pregrešil, ker mladi materi ni ugodil prošnje, pa so mu za kazen po vsem telesu zrasle bodice.

Bila je jesen in po planinah so se že pričele vlačiti strupeno mrzle megle, ko je mlada planšarica rodila dete. V planinski koči pa je otroka zeblo, da je jokal in jokal, dokler ni uboga mati pohitela v bližnji bukov gozdič, da bi nabrala suhega listja, pokrila z njim otroka in ga tako ogrela. A ko je grebla po suhem listju in ga nabirala v predpasnik, je našla ježka, ki se je bil zaril globoko med listje in se grel. Pobrala gaje, ga podržala na dlani, pogladila po mehkem ko¬žuščku in zaprosila: »Oj, ježek, ježek, kako si topel in kakšen mehek kožušček imaš! Ali te lahko odnesem s seboj in položim v zibelko, da boš grel mojega sinčka, ki ga zebe?«

»Kdo pa si ti, ki me budiš iz spanja?« je zagodrnjal ježek in sitno zacepetal z nožicami.

»Planšarica sem,« je odgovorila mlada mati. »Podnevi pasem krave, pod večer pa jih naženem v stajo in pomolzem.«

»Če imaš polno stajo krav, pa položi dete k njim in ga bodo bolje grele kot jaz,« je zanergal ježek.

»Oh, ježek, kaj pa misliš!« je vzkliknila uboga mati. »Krave so velike živali. Naj bi se samo ena med spanjem v staji nerodno premaknila, pa bi mi dete zadušila. Rajši pojdi ti z menoj, ježek! Saj ti bom dobroto obilno povrnila: dala ti bom piti mleka, da ga boš imel več kot preveč.«

 »Nič ne verjamem,« je odvrnil ježek. »Že pokojna mama mi je pripovedovala, kakšni ste ljudje! Kadar človek prosi, zlata usta nosi, ko pa vrača, hrbet obrača, meje učila, dokler je še živela.«

»Zakaj me ne uslišiš, ježek?«

»Zato, ker se bojim, da bi mi tvoj otrok zamazal moj prelepi ko¬žušček, ki je mehek kot žamet in se sveti kot svila! Kar pusti me!

Tvojega otroka ne bom grel! Kar s suhim listjem ga pokrij ali pa naj zmrzne,« je odgovoril ježek.

»Oh, saj sem vedela, da v situ vodo prenaša, kdor se na tujo pomoč zanaša!« je zajokala planšarica. Držala je ježka v roki in jokala in jokala, da bije nihče ne mogel potolažiti.

In glej! Ko so njene vroče solze padle na ježev kožušček je povsod, kamor je padla solza, na ježevem telesu zrasla bodica, da je bil ježek kmalu vsevprek prekrit z bodicami.

Od takrat so ježki bodljivi.