Živela sta starec in starka. Imela sta le petelina in psa. Pes je rekel petelinu: »Pojdiva v gozd; gospodarja nama nimata dati kaj jesti, kaj jima bova še midva na poti.«

Tako sta odšla in oči so jima kazale pot.

Hodila sta ves dan in ko se je zmračilo, sta morala najti prenočišče. Poiskala sta veliko, votlo drevo. Petelinje sfrfotal na visoko vejo, pes pa je zlezel v duplo. Vso noč sta spala, zjutraj pa je petelin zakikirikal: »Kikiriki!«

Slišala ga je lisica. Zahotelo se ji je petelinovega mesa. Prišla je pod drevo in začela hvaliti petelina: »Tako lepega ptiča še nisem videla, kar živim. Pridi k meni, lepi petelinček!«

»Zakaj?« jo je vprašal petelinček.

»Bova šla k meni na gostijo!«

»Sam ne morem iti, imam tovariša s seboj,« je rekel petelinček. »Kje pa je tvoj tovariš,« je vprašala lisica, ki je menila, da je na drevesu še drug petelinček, »tudi njega vabim na gostijo!«

»Spodaj v duplu prenočuje,« je odgovoril petelin.

Lisica je skočila v duplo; tu pa jo je pes zagrabil za smrček in jo raztrgal.