Mačka se je postarala. Ker ni mogla več loviti miši, so jo spodili od hiše. Šla je torej po svetu. Ko je hodila nekaj časa, je srečala psa. Ta ji je rekel:

»Kam greš tako sama? Ti si stara in slaba, jaz pa še močan; počakaj, grem s teboj.«

Skupaj sta šla dalje. Ko nekaj časa tako hodita, srečata volka. Ta jima je rekel:

»Tudi jaz grem z vama, zakaj če vaju dobi medved, vaju zdrobi, jaz pa sem močan in tudi medveda premagam.«

Sli so torej skupaj. Pes in mačka sta imela volka seveda v čislih, ker se je bahal s svojo močjo.

Ko nekaj časa hodijo, jim pride nasproti medved. Ko zagleda volk medveda, takoj zbeži. Pes je sicer malo zalajal, a jo je popihal tudi on. Le mačka je ostala na svojem mestu in ostro gledala medveda v oči. Ko je medved videl tako majhno žival s tako žarečimi očmi, mu je upadel ves pogum. Mislil si je, da mora biti zelo močna in zvita žival, sicer se ne bi upala ustaviti.

Samohvala je znamenje praznote.

Večkrat je pogum boljši od moči.