V družini opičje bila ena, ki je venomer mislila samo na to, kako bi bila lepa. Izmed vseh svojih vrstnic se je ločila po svoji lepoti in negovanosti. Pazila je na svojo zunanjost, skrbno je bila počesana, v bližnji ribnik pa se je hodila umivat in na gladino se ogledovat kot v zrcalo. Celo nohte si je gladila in negovala. Ko je bila vsa zunanjost nared, si je iz rož spletala venčke ter si jih obešala okrog vratu. Sama v sebi je bila prepričana, da je ni lepše od nje in da je nekaj več kot njene vrstnice.

Nekoč pa si je spletla iz rož lep venček, ga povezala z močnim srobotom in si ga dala okrog vratu. Ponosno se je sprehajala po livadi in nosila glavo pokonci. Tedaj pa se je v bližini zaslišalo rjovenje leva, ki je šel na jutranji lov. Opica se je prestrašila, se pognala in urno

splezala na bližnje drevo, da bi se skrila. Vtem pa se je med vejami in drevesnimi rogovilami z vencem rož okrog vratu tako zapletla, da se nikakor ni mogla osvoboditi. Pomoči pa tudi ni bilo od nikoder. Obvisela je na srobotu in se zadušila. Prevzetnost pelje v pogubo.