Na dveh njivah sta bili posejani rž in pšenica druga zraven druge. Dokler sta rasli, sta skupaj živeli v lepem razumevanju in sosedski prijaznosti. Ko pa sta zrasli do vrha, je začela rž prevzetno pogledovati na pšenico in jo je skoraj vsak dan posmehljivo spraševala, če je že dorasla. Ko se je zdelo pšenici zadosti, ji reče nekega dne: »Kar tebe čez mene povzdiguje, je le slama, moj sad pa je vendarle boljši kot tvoj. Če ne verjameš, vprašaj gospodarja.«

Ravno tisti dan je šel gospodar z mlinarjem mimo teh njiv. Ko zagleda pšenico, reče mlinarju: »Danes teden bo velik praznik. Zmleti mi boš moral mernik pšenice, ker vem, da se tisti dan nihče ne bo dotaknil rženega kruha.«

Ko je rž to slišala, je za zmeraj utihnila.