Smokva s prelepimi in širokimi zelenimi listi je bila s sladkimi sadeži tako obložena, da jo je moral gospodar podpreti, ker se je bal, da bi se ji veje ne polomile. V njenih senčnatih vejah so najraje prebivali veseli, drobni ptički in se skrivali pred pekočim soncem. Pri tem pa so se hranili s sočnimi smokvami.

Nekega dne, ob hudi nevihti, udari in razkolje strela plemenito drevo. Ptički zapuste svoje dosedanje prebivališče in niso več marali za smokvo, ki jim ni več nudila niti hladne sence niti sladkih sadov.

Kadar te zadene nesreča, te bo vse zapustilo in le malokdo se te bo še spominjal.