V zelenem gozdu je lepo prepeval kos in klical zaspanega kmeta na polje. Veselil se je kos, ker je minila zima; znašal si je že gnezdo.

Zdaj, kakor vsako leto, pride v tisti kraj mož, ki mu pravijo Pustnik, in zasliši veselo kosovo petje. Pojočega ptiča prične svariti, rekoč: »Ti prijatelj, ne bodi tako nepotrpežljiv; ne misli, da s petjem privabiš vesno. Jaz zdaj šele rastem, kadar se bom krčil, tedaj pride vesna. A ti, če nočeš biti nesrečen, zdaj še ne znašaj gnezda! «

Kos se je smejal.

Zato odide mož svojo pot, a kos kakor prej veselo skaklja od veje do veje ter prepeva in tudi vali jajca. Ali kaj se zgodi?

Debel sneg zapade, hud mraz pritisne, in kos ves čemeren išče za plotom zavetje. Glavo ima pripognjeno do tal, perutnice so mu toge, perje do polti premočeno, oči solzne in v gnezdu pokriva sneg kakor bel mrtvaški prt petero njegovih otrok.

Spet pride Pustnik. Ali zdaj že ne sliši več kosovega petja, kajti nem žaluje ptič za svojimi otroki.

Res je tako, kakor basen uči.