Bila je velika povodenj, ki je poplavila veliko travnikov. Voda upade in v jamici na travniku zaostane ribica. Bolj ko voda usiha, huje se premetava ribica in se od velike žalosti vrže celo na suho.

Priskaklja pastirička, prijazno maha z repkom in ribico lepo tolaži: »Kaj boš toliko po kalni vodi žalovala,« je dejala. »Le glej, kako pri¬jetno je na suhem, kako lepo si je sonce, kako raste zelena travica, kako lepo rožice cveto; le pri meni bodi vesela.«

»Oh, kaj ti veš, kaj je meni treba,« je odgovorila ribica. »Brez vode mi ni živeti.«

To izgovori in umre.

Ubogim lepe besede malo pomagajo, če jim ne postrežeš s tistim, kar za življenje potrebujejo.