Svoje dni so peljali iz neke kovačnice poln voz sekir skozi dobravo na semenj. Sonce je sijalo in lepo nabrušene sekire so se tako lesketale v soncu, da je bilo drevje strah pred tem smrtnim sovražnikom.

»Kdo nas bo rešil? Te sekire nas bodo vse posekale,« je dejalo drevje in v vetru milo vzdihovalo.

Nato se oglasi star hrast in pravi: »Ne bojte se! Dokler noben izmed nas ne da toporišča tem sekiram, nam ne morejo škodovati, čeprav so še tako nabrušene.«

Noben zunanji sovražnik, naj bo še tako mogočen, nam ne more škodovati, če mu mi sami toporišča, to je priložnosti, ne damo.

Izdajalec je le v našem srcu doma.