Svoje dni sta se skušala sonce in veter, kateri je močnejši. Pogodila sta se, da zmaga tisti, ki prisili popotnika, da sleče plašč.

Prvi začne veter hudo pihati; zdolec6 in krivec se stepeta ter napravita dež in točo, da bi popotnika primorala sleči plašč.

Popotnik, ves moker trepeče, drži trdno za plašč, se zavije vanj in hiti svojo pot.

Veter potihne, vreme se zvedri in zdaj pride na vrsto sonce. Prav prijazno si je in prične upirati svoje žarke popotniku v hrbet. Vse topleje je, sapa postaja vedno toplejša in popotniku postane plašč pretopel. Vrže ga z rame, pogrne po tleh in leže v senco počivat. Sonce se vetru posmeje, ker gaje tako lahko premagalo, rekoč: »Kar se z grdim in hudim ne stori, to se z dobroto lahko zgodi!«