Po dolgem prepiru in sovraštvu skleneta sova in orel mir med seboj .Vendar pa se je uhulja še zmerom bala ostrih orlovih krempljev, zato še enkrat poprosi orla, da bi za naprej pustil njene mladiče pri miru.

»Da,« odgovori orel, »tvoje mlade bom pustil v miru, vendar, da ne nastane kakšna pomota, prosim, da mi jih nekoliko opišeš, kakšni so.«

»Ne moreš se zmotiti, ljubi moj,« odgovori sova. »Na svetu ni lepših ptičev od mojih mladih. Prekrasne živalce so in njihovo ljubko ter prijetno petje daleč presega slavčevo.«

Kmalu potem zleti orel na lov, ker je bil lačen.

Ni bilo dolgo, ko zagleda v votlini nekega drevesa dve grdi ptičji glavi. Ko se jima približa, zapazi tudi grdo perje in sliši njuno okorno in dolgočasno vreščanje.

»To gotovo niso sove,« pravi sam sebi, »saj niso nič podobne takšnim, kot jih je stara popisala.«

Zgrabi jih, raztrga in požre.

Komaj je končal orel obed, že prifrči po zraku mati omenjenih sov in vrešči. Ko zagleda žalostno usodo svojih mladih, prične zmerjati orla z nesramnim lažnivcem, ker je prelomil obljubo. Seveda se je orel lahko izgovoril.