Na visoki skali je stala poskočna srna. Ko jo ugleda požrešni orel, prileti k nji in ji takole pravi: »Pač je res, da si poskočna, oj srna; ven¬dar ne bi hotel zamenjati svojih peruti za tvoje noge.«

»Jaz pa svojih nog ne za tvoje peruti,« se ponosno odreže srna.

»Hm,« reče nato orel zaničljivo, »pa skoči čez tale prepad, ko se tako hvališ s svojimi nogami. Bomo videli, kdo bo prej čezenj, ti ali jaz!«

Srno ujeze te besede. Hitro se požene in se zaleti čez prepad. Toda ta je preširok in srna trešči vanj tako nesrečno, da pri priči obleži mrtva. Orel pa se veselo spusti navzdol in si odnese svoj plen brez truda v gnezdo.

»Da, da,« pravi še, ogledujoč mrtvo žival, »kaj bi vas sam ugonabljal, ko vas pogubljata častihlepnost in jeza!«