Pozno na jesen sta skakljaje iskali veverici pod nekim orehom hrane. Sever zapiha in lep oreh pade na tla. Brž skočita obe, da ga pobereta. Vsaka bi ga imela rada.

»Moj je,« pravi prva, »jaz sem ga prva ugledala.«

»Moj je,« trdi druga, »jaz sem ga prva pobrala.«

Tako se prepirata in pulita za oreh. Mimo pride opica in ju povpraša:

»Prijateljici, kaj pa imata?«

Veverici ji pripovedujeta in tiščita vanjo, da ne razume ne te ne druge.

»Dajta mi hraniti oreh in potem naj vsaka posebej pove svojo pritožbo; vama že razsodim po pravici.«

Medtem ko opica posluša tožbo obeh in ko se veverici pravdata, opica oreh razkolje in jedrce sne. Ko je pravda končana, so luščine že prazne. Vsaki spozna opica pravico: prvi, ki je oreh ugledala, in drugi, ki ga je pobrala.

Vsaki vrže prazno luščino in gre smeje se svojo pot.