Kmet je zasačil v hlevu predrznega gladuha, volka, ravno ko mu je davil najlepša jagnjeta. Hitro zaloputne vrata in ujame požeruha. Že vzdigne debelo batino, da bi udaril vsiljivca po črepinji, ko se oglasi volčja para in milo prosi, rekoč:

»O ljubi, zlati moj kmet, bodi vendar usmiljen z menoj, saj veš, da meje le lakota prignala v tvoj hlev. Prosim te, izpusti me, in danes ti obljubim, da nikdar več ne pridem v hlev — da, zaklinjam se svečano, da bom odslej živel le ob ribjem mesu, vse druge živali pa bodo odslej varne pred menoj.«

Kmetu se je volk zasmilil, posebno pa mu je po godu njegova obljuba; prizanese mu in ga izpusti. Izpuščeni volk misli oditi naravnost proti gošči, toda ko hiti prek kmetovega dvorišča, zagleda v gnojnici valjajoče se mlade pujske. Pocede se mu sline po njih in kakor bi trenil popade eno prase.

»Hudobnež!« kriči za njim kmet, ves razjarjen. »Toliko torej velja tvoja prisega?«

»Ne zameri, moj dragi kmet; mislil sem, da so ribe, ker so plavale po luži,« reče porogljivo volk ter zbeži s prasetom kmetu izpred oči.

Stara navada, železna srajca!