Volk ugrabi srno in jo požre. A goltav in požrešen zagleda čapljo sredi močvirja in takoj se mu pocede sline tudi po njej.

»Joj, prejoj!« tožeče zavije volk. »Kost mi je obtičala v grlu. Pridi, ljuba prijateljica, semkaj in me reši trpljenja in smrti. Dolg imaš kljun in dolg imaš vrat. Lahko mi sežeš v goltanec in mi izvlečeš iz njega kost.«

»Siromak, smiliš se mi,« odgovori caplja, ki je poznala volkovo nenasitnost in njegovo zvijačno jadikovanje. »Da ti laže izpulim kost, odpri najprej gobec! V levi in desni kot čeljusti ti položim polence, da ti pogledam v goltanec in potem svoj vrat in kljun namerim naravnost na kost.«

»Oj, ljuba ptičica, stori tako!« veli volk, misleč, kako bo lepo šavsnil čapljo za vrat, ko mu glavo potisne v gobec.

»Odpri gobec!« veli caplja in že mu položi v levi kot poleno, potem pa še v desni kot drugo poleno.

Tako mu je bil gobec odprt na stežaj, ko se caplja ozre vanj, rekoč: »Še po luč moram, ker je v goltancu tema kot v kozjem rogu, da ne vidim kosti.«

Volk pa hoče čapljo šavsniti za vrat, a nič drugega ne more, kakor da svoje kočnike globoko zaseka v eno in drugo poleno. Iz gobca mu samo grmi votlo in hropeče zavijanje, da je ves iz sebe.

Caplja pa ne steče po luč, temveč stopi do prvega lovca v vasi, ki vzame puško in ubije volka.