Sestradan volk je šel na lov za plenom. Ko je prišel iz gozda, je na bližnjem travniku zagledal na paši starega konja. Volk se mu je približal in rekel: »Dober dan, stara mrha! Ravno prav, da sem te našel. Zelo sem lačen, pojedel te bom.«

»Vem, da me boš požrl,« je odgovoril konj, »toda tvoj oče v prejšnjem času ni delal tako.«

»Kako pa? Povej!«

»Hm, tvoj stari je bil bolj previden. Veš, takole je bilo: ko je dobil primeren plen, recimo konja, da bi ga požrl, se je najprej pripravil, da mu je na zadnjih nogah z zobmi izdrl vse žeblje in nato odtrgal podkve. To pa zato, da bi si ne polomil zob, ko bi pričel gristi podkovane noge. Pa tudi, če bi v svoji požrešnosti požrl kak žebelj, bi mu ne bilo ravno dobro.«

»Drži!« je rekel volk. »Tudi jaz se hočem ravnati po svojem očetu. Daj, da ti izrujem žeblje in odtrgam podkve!«

Volk je stopil za konja in se pripravil k delu .Tedaj je konj dvignil zadnjo nogo in s kopitom udaril volka naravnost v glavo. Volk se je nezavesten zvrnil po tleh, konj pa je zbežal na varno.