Volk in lisica sta se srečala v gozdu. Beseda je dala besedo, pričela sta se prerekati in nazadnje sta se med sabo celo sprla, kateri od obeh je bolj zvit. Krvoločni volk se je širokoustil in na vse grlo zatrjeval, da ni samo bolj zvit kot lisica, ampak da je med vsemi zvermi na svetu najbolj zvit. Lisica mu je krepko ugovarjala in si tega prvenstva ni pustila vzeti, češ saj celo ljudje priznavajo, da je med vsemi najbolj zvita pretkanka, in ji niso dali kar tako priimka zvitorepka.

Prepir med njima se je končal tako, da sta sklenila stavo. Tekmovala bosta namreč, kateri od obeh si bo z zvijačo najprej ugrabil plen in ga prinesel v brlog.

Rečeno — storjeno. Lisica se je urno odpravila v gozd za plenom, volk pa je malomarno ležal v brlogu in — čakal.

Ni minilo dolgo in lisica se je upehana vrnila s plenom v brlog. V zobeh je stiskala zajca.

»No, zdaj vidiš, komu gre prvenstvo!« je zaklicala lisica volku, ki je še kar naprej zdel v kotu. »Izgubil si stavo! Kje imaš svoj plen?«

»Zelo se motiš, tetka,« je odvrnil volk. »Kar glej! Jaz sem ujel lisico in zajca.«

Vtem je kot blisk planil lisici za vrat, jo zadavil in raztrgal.