Prijetno življenje sta imela stari in mladi vrabec v bližini njive, ki so na nji poželi žito. Stanovala sta na podstrešju starega skednja, kjer sta imela vsak svoje skrivališče — luknjo, ki ju je branila pred sovraž¬niki in slabim vremenom. Kadar sta bila lačna — frr — in že sta bila na njivi. Mladi vrabec si je vselej obložil svoj želodček tako, da je komaj spet priletel nazaj v gnezdo. Tam pa je spet toliko časa lenaril, da je postal lačen.

Stari pa ne tako. Najedel se je zmerno, potem pa je nanašal v gnezdeče zrnato klasje toliko časa, da je luknjo s klasjem skoraj docela zadelal.

Zapadel je prvi sneg. Ptičice so tarnale in iskale hrano, ki jo je bilo težko dobiti. Mnogo jih je poginilo od mraza, še več pa od lakote.

Tudi brezskrbnemu vrabčku je trda predla. Prišel je pred luknjo svojega starejšega tovariša in milo prosil, naj se ga usmili. Ta mu je res dajal toliko od svoje hrane, da siromaček ni poginil.

Ko pa je prišla pomlad, gaje spodil iz svojega skrivališča, rekoč: »Zdaj je ugoden čas, da si kaj pridobiš. Izkušnje imaš in moč tudi. Če hočeš samemu sebi dobro, se potrudi!«