Na okno prvega nadstropja bogato okrašene hiše je padala senca košate lipe. Nedaleč od nje je pobirala jata vrabcev raztrosena zrna. V hipu se zasliši glas papige, ki je tičala v kletki na oknu. Eden od

vrabcev zagleda njeno lepo barvano perje in sfrči na lipo občudovat lepega ptiča. Od začudenja sprva ne more spraviti glasu iz grla, nazadnje pa reče: »Kako lep ptič si! Vse mesto te občuduje iz bližnjega drevoreda. Ko bi tudi jaz mogel biti deležen vsega tega!«

Papiga pa mu žalostno odvrne: »Kaj mi pomaga lepa obleka, ko pa nisem svobodna in ne živim v svoji topli domovini? Kako te zavidam, svobodni vrabec!«

Vrabec pa ji reče: »Čemu si želiš svobode? Tvoje domovje je sicer kletka, toda ni ti treba skrbeti za vsakdanji živež. V tvoji domovini ni zime, to vem, toda pozimi me hoče umoriti mraz in takrat se spomnim ptičev, ki so v toplih sobah, in jih imenujem srečne.«

Vtem prileti lišček in vrabec mu razodene ves pogovor. Ta pa reče glasno, da je lahko slišala tudi papiga:

»Vsak bodi zadovoljen s tem, kar je in kar ima!«