Sredi lože je pod grmom čepel zajec in preplašeno prisluškoval slehernemu šumu v gozdu. Niti zaspati si ni upal, ker se je bal, da bi ga v spanju ne presenetila lisica. Če pa je za kratek čas le zadremuhal, je spal kar z odprtimi očmi.

Mimo je pristopicljal jež. Nagajiva žilica pa zajčku ni dala miru, zato je bodljikavca podražil: »Oj, ježek, ježek, kako si grd!«

»Grd?« se je zavzel užaljeni jež. »Pa zakaj naj bi bil grd?«

»Zato, ker imaš takšno bodljikavo obleko, da bi je jaz ne nosil, če bi bil v tvoji koži,« se je sprenevedal zajec.

»Če je moja obleka grda, je pa koristna!« je zamodroval počasni jež. »Zares je bodljikava, vendar me varuje pred volčjimi in lisjakovimi zobmi, česar pa o tvojem kožuščku ne bi mogel reči.«

Zajec se je popraskal za dolgimi uhlji in hotel ježu ugovarjati, takrat pa je v bližini zabavkala lisica in plahouhec jo je ucvrl izpod grma, da so ga šapice komaj dohajale.

Ježek pa se je privoščljivo smejal, zlezel pod grm, se zvil v klobčič in zagodrnjal:

»Kar ugrizni, tetka Zvitorepka, če si hočeš smrček raniti do krvi!«

Lisica pa se na ježa še ozrla ni, pač pa je odhitela za bežečim zajcem.