Kmetje mlatil žito in metal zrnje na kup. Ko je domlatil je prišel z velnico in sipal zrnje v vrečo. Eno zrno pa je skočilo z velnice in se potočilo v razpoko na tleh. Iz varnega skrivališča se je potem smejalo zrnju v vreči in mu na tihem govorilo, da ga v mlinu čaka smrt. Nazadnje pravi: »Nisem tako neumno, kot ste vi! O pravem času sem se skrilo in bom veselo živelo dalje.«

Naslednji dan natovori kmet vreče na voz in jih odpelje na njivo. Tam zasiplje zrnje po zemlji, ki ga sprejme v svoje mehko in blago krilo. Tako bo dalo svoje življenje novemu življenju.

Zrno v razpoki pa dobi kokoš in ga pozoblje.