Bil je nekdaj fantič, ki je imel hudo mačeho. Nekega dne mu reče, naj gre z njo brat gobe. Deček vzame košaro in gre z mačeho v gozd. Mačeha ga pelje daleč v gozd do jame in mu reče, naj vrže kamen vanjo, da bo slišal, kako je globoka. On stori, kakor mu je bilo ukazano, in da bi bolje slišal, kako kamen bobni, se nagne nad globino, a mačeha ga sune za kamnom ter odide grohotaje domov. Doma pove očetu, da ga je silen medved raztrgal, ona sama pa da mu je komaj utekla.

Deček je medtem padal in padal tri dni in tri noči, a do dna še ni prišel. Slednjič pade na mehko blazino. Precej dolgo leži kakor mrtev, končno se zave in začuden gleda okoli sebe. Bil je na drugem svetu. Blazina, na katero je bil padel, je ležala na sredi mesta. Lepe in široke ulice so se razprostirale na vse strani. Hiše ni videl nobene, samo prekrasne palače je gledalo njegovo začudeno oko. Največja in najlepša pa je bila tista, pred katero je padel. Velika črna zastava je visela s strehe in noben vetrič je ni vihral. Povsod je kraljevala mrtvaška tihota: vse ulice so bile prazne, nobena ptičica ni žvrgolela v zraku. Deček se radoveden približa palači, s katere je visela zastava. Velika vrata najde na stežaj odprta in boječe vstopi. Zdaj zagleda tikoma za durmi velikega moža v čudni opravi, ki je na palico naslonjen nepremično zrl predse. Deček se prestraši in že misli pobegniti; ker pa se vratar ne gane, se mu počasi približa in ga prime za roko. A kako ostrmi, ko zapazi, da je mož okamnel.

Nato stopa dalje. Po širokih stopnicah dospe v veliko dvorano, ki je bila polna raznih služabnikov in služabnic. Pa tudi ti so bili okamneli kakor vratar. Iz te dvorane pride v drugo. V tej najde razno gospodo; gospe so sedele v širokih naslanjačih, gospodje so stali v skupinah, kot bi se o čem važnem pomenkovali, a tudi v tej dvorani ni bilo nič živega. Slednjič pride deček v prekrasno sobano, v kateri se je vse bleščalo od samega zlata, srebra in žlahtnega kamenja. Sredi dvorane je sedela na zlatem prestolu prekrasna kraljična, obdana od dvanajstih prelepih devic. V snežnobelih prsih kraljične je tičalo ostro bodalce. Deček se približa in ji izdere bodalce iz prsi. Zdaj kraljična globoko vzdihne in spregleda. Začudena upre svoje mile oči v dečka, ki je v kratkem času, kar je bil zapustil gornji svet, postal lep mladenič.

»Moj rešitelj!« pravi kraljična, »kako se ti naj zahvalim, da si me rešil iz oblasti hudobnega čarovnika, Jci je mene in ves moj narod spremenil v kamenje? Če te je volja, ostani tukaj in postani moj mož, kraljeval boš čez devet dežel in čez devet morij!«

Vse device, ki so tudi že oživele, mu žele srečo in čestitajo k nenadni slavi in moči. Nato ga lepa kraljična prime za roko in ga pelje k oknu. Kako velika sprememba se je medtem izvršila v mestu! Ulice so bile polne veselo se sprehajajočih ljudi in na prostoru pred kraljevo palačo se je zbrala neštevilna množica ljudstva, ki je z glasnim vzklikanjem pozdravljala svojo kraljico in svojega rešitelja. Prej črna zastava je bila zdaj bela in je veselo plapolala v zraku. Kmalu potem so obhajali veselo ženitovanje. Kralj je s svojo prekrasno ženo srečno živel na drugem svetu mnogo mnogo let.

Nekega dne se spomni kralj zgornjega sveta in polasti se ga silna želja po domačem kraju. Kraljica ga vpraša, zakaj je tako otožen. On ji odgovori: »Kaj bi ne bil otožen, ko imam na onem svetu starega očeta in bi^ rad vedel, kako se mu godi.«

»Če drugega ni,« odgovori kraljica, »pojdi in pripelji očeta semkaj. Vzemi tale prstan, po njem te bom spoznala, ko se vrneš.«

Kralj se odpravi na pot. Hodil je devet dni in devet noči po suhem in po morju, dokler ni prišel v svoj rojstni kraj. Tu pa je našel vse tuje; namesto male hišice, v kateri je odrastel, je stala velika, lepa hiša, a v nji so prebivali tuji ljudje, od katerih je zvedel, da je oče od žalosti umrl, ko je zvedel, da mu je sina medved raztrgal. Zdaj se vrne kralj žalosten na drugi svet, a gorje, pozabil je pot.

Dolgo časa je blodil po gozdovih, dokler ne pride do nekega puščavnika. Vpraša ga, ali morebiti on ve za pot na drugi svet. Odgovori mu, da ne, a morebiti ve zanjo kateri njegovih služabnikov. Nato zažvižga in od vseh strani pritečejo vse štirinoge živali, toda pota na drugi svet ne ve nobena. Puščavnik mu reče, naj gre čez devet hribov in devet dolin in prišel bo k drugemu puščavniku, ki gospodari čez vse ptice. Morebiti ve on za pot na drugi svet. Kralj ga uboga, a tudi tukaj ne zve, kar bi rad. Spet mora čez devet dolin in čez devet hribov do tretjega puščavnika, ki je gospodar vetrov. Le-ta pokliče vetrove. Prišel je Sever, mrzli Zdolec, suhi Gornjek in končno prisopiha tudi Jug. Puščavnik ga vpraša, kje se je tako dolgo mudil. Jug mu odgovori, da je bil na drugem svetu, kjer se ravno kraljica moži, ker jo je njen prvi mož zapustil. Prisilili so jo njeni svetovalci, rekoč, da je kralj gotovo mrtev, sicer bi se bil vrnil. Kralj vpraša, kako daleč je na drugi svet. »Tri dni in tri noči,« odgovori Jug. »Čez tri dni bo tudi kraljičina poroka.«

Zdaj prosi kralj Juga, naj ga ponese na drugi svet. »Zakaj ne, če le gospodar dovoli,« pravi Jug.

Puščavnik mu odgovori: »Pohiti, sinko, da prideš še o pravem času!« Zdaj odideta. Kralj ni videl ne slišal, tako hitro sta letela po zraku. Že so tretji dan zvonili na drugem svetu v znamenje, da bo poroka kaj kmalu. Naenkrat se znajde kralj pred svojo palačo. Že so se vrata odprla in v krasnem sprevodu so prišli svatje iz palače. Ko zagleda kralj kraljico, poklekne prednjo in ji pokaže svoj prstan. Komaj zagleda kraljica prstan, spozna svojega moža in veselja ni bilo ne konca ne kraja. Novega kralja so takoj spodili. Kralj rešitelj je potem še mnogo let kraljeval v srečo in zadovoljnost svojega ljudstva.