Na rodovitni ravnini pod gorami je stala vas. V tej vasi je najtrdnejši gospodar imel tri sinove. Ker mu jih je žena povila tri leta zapored in vsakega o Trijacih, so jih krstili: prvega za Pankraca, drugega za Servaca, tretjega za Bonifaca.

Dečki so rasli kakor konoplje in kar naglo so bili pod vrhom. Pankrac je bil ves mrtev na polje in konje. Bonifac je vrdeval ovce in stregel kravam. Srednji, Servac, je pa tiščal od doma v svet. Ker le ni odnehal, mu je oče odštel pošteno doto. Servac si je navezal culo in se poslovil. Od nikoder ga ni bilo več na spregled.

Ko je gospodarju potrkala smrt na vrata, je izročil Pankracu hišo in zemljo, Bonifacu pa je velel zapisati kot, živež, obleko in vsako prvo nedeljo v mesecu tolar priboljška. Prepričan je bil, da Bonifac ne bo nikoli silil od hiše. Ko je oče vse lepo uredil, je umrl in zagospodaril je Pankrac.

Kar prepriden gospodar je bil. Prvi je vstajal, zadnji legel. Sosedje so ga pregovarjali, naj si najame hlapca, češ da se bo pretegnil z delom. Ni hotel. Poprijela se ga je ob bogatem posestvu huda skopost. Ljudje so ga obsojali:  Tak skoporitnež! Samemu Bogu bi ne privoščil palice, da bi hudiča z njo udaril.

Bonifac pa je bil sama dobrota. Ko je dobil malico kruha, je ni nikoli sam pojedel. Prav gotovo je odkrhnil pol kosa in ga stisnil v roko lačnemu bajtarskemu dečku. In še od svoje polovice je lomil drobljance in jih dajal teletkom in jagnjičkom.

Zgodilo se je celo, da je nove hlače podaril na pol golemu revežu, stare si pa zakrpal z zaplatami in nič ga ni bilo sram. Brat ga je grdo gledal in ošteval. Kajkrat mu je prvo nedeljo pozabil odriniti izgovorjeni tolar. Bonifac je vse mirno potrpel. Zato je skopi Pankrac tem večkrat pozabil, kaj in kako je oče zapisal Bonifacu.

Ljudje so vse to videli in vedeli pa so govorili:  Na duši mu bodo gorele te krivice, skopuhu grdemu.

V gorah nad tisto vasjo je bila prečudno lepa dolina. Vanjo se je prišlo skozi ozko sotesko. Na vsaki strani je štrlela kvišku visoka pečina kakor za vrata v Kačjo dolino. Tako se je reklo tej dolini. Ne krava ne ovca, niti srna si ni upala vanjo, kaj šele človek. V tej dolini je bilo toliko strupenih kač, da jim nobena živa duša ni ušla. Kdor koli se je pokazal, so ga napadle in po njem je bilo.

Samogoltnemu Pankracu, ki ni dal plesnive skorje ubožcu, se je zdelo čedalje bolj škoda kota, kruha in tolarja za brata. Zato je pletel hudobne misli, kako bi se ga kar na lepem iznebil.

Pa mu reče nekega dne: »Bonifac, stelja poteka. Stopi, stopi v Kačjo dolino in nagrabi nekaj košev listja!«

Bonifac, ki je kakor ura ubogal brata gospodarja, si je oprtal listnati koš in šel.

Pred skalami ob vhodu v Kačjo dolino zagleda staro ženico, ki je sedela na parobku.

»Kam, Bonifaček moj?«

Bonifac obstane in se strme čudi. Nihče drug ni bila ta ženica kakor njegova rajna babica, ki ga je pestovala, mu pesmi pela in ga učila ljubiti ljudi.

»Oj, moja babica!« veselo vzklikne Bonifac in stopi prednjo. Nič se je ni bal.

»Kam greš, Bonifaček?«

 »V Kačjo dolino po listje. Pankrac mi je ukazal.«

»Postavi koš na tla in naglo skoči domov. Vzemi si iz cvetnonedeljske beganice blagoslovljeno šibo in se vrni. S šibo mahaj pred sabo: ššš — ššš — in vse kače bodo zbežale. To je skrivnost. Nikomur je ne razodeni!«

Babica izgovori in pri priči izgine.

Bonifac stori, kakor mu je velela. Urno steče domov in prinese blagoslovljeno šibo. Kače beže pred njim, on pa nagrabi listja zvrhano in potlačeno mero. Ko je oprtal koš in se vračal, je bilo listje tako težko, da se je kar krivil pod bremenom.

Doma je iztresel listje v hlev in vsem kravam nastlal.

Brat Pankrac je stopil na hlevni prag in se zavzel, ker se je brat živ vrnil. Jezno ga je vprašal: »Kje si nagrabil listje?«

»Kjer si ukazal.«

»Ne verjamem.«

»Ne morem ti pomagati.«

Pankrac gospodarsko zakorači v hlev. Ko hodi med kravami — bil je v coklah, z nasekanci nakovanih — zasliši, kako ob vsakem koraku nekaj zacinglja. Pripogne se in pobrska po listju. Med listjem je bilo vse polno cekinov. Gospodarju je kar zavrelo od veselja. Na srečo je Bonifac šel na korito po vode. Ko se je vrnil, ga je Pankrac še enkrat vprašal: »Povej po pravici, kje si nagrabil to listje.«

»Kamor si me poslal. Kar na prvi lepi planjavi v Kačji dolini.«

»Prav. Sedaj razveziva krave in jih ženi past. Pred nočjo ne hodi domov.«

Ko je Bonifac odgnal, je Pankrac iskal in brskal. Vsak listič je obrnil, celo po kravjakih je drezal in res nabral cekinov pol golide. Nato je vzel rovnico, šel za hišo na vrt in cekine zakopal.

Preteklo je nekaj dni. Pankrac je hodil gledat zaklad. Čim bolj ga je gledal, tem bolj ga je grizla lakomnost. Še ponoči je včasih vstal in šel bos na vrt. Nazadnje ga je zmoglo. Oprtal je listnati koš in odšel, da nihče ni vedel ne kdaj ne kam. Tudi žena ne.

Ko ga ni bilo ne zvečer ne drugi dan od nikoder, je župan dvignil vso vas in ga velel iskati. Nekateri so prišli tudi do skal pred Kačjo dolino. Kar blizu vhoda so zagledali koš. Ob njem je ležal Pankrac, napihnjen in otekel kakor sod. Nad njim se je vozil v zraku jastreb plešec in se spuščal vedno niže, dokler ni planil nanj in zasadil kljun v truplo.

»Kače so ga!« so kriknili ljudje in zbežali. Ker se nihče ni upal po truplo, je brat Bonifac odšel skrivaj ponj. Mahljal je s šibico. Nobena kača mu ni storila nič zalega. Ko se je pa približal truplu, mu niso dale do njega.

Pretekel je teden po tej žalosti. Vsa vas je govorila samo o nesrečnem Pankracu in Kačji dolini.

Nekega dne, ko so sedeli vaščani pod lipo, pride v vas in stopi mednje tuj človek, popotni romar.

»Ljudje božji, zakaj ste žalostni?«

Povedo mu vse natančno. Romar posluša in nato se jim razodene:

»Romar sem, ki prihajam iz Devete dežele, od devetih božjih poti, kjer hranijo svete moči. Naučili so me sveti starčki, da zagovorim vsak prisad in pik, da vse kače preženem.«

Vaščani so ga z odprtimi usti poslušali.

»Če ni v Kačji dolini ta bele kače, ki ima demantno krono na glavi, vam vse kače požgem.«

Možje so hvaležno z glavami pritrjevali, ženske so sklepale roke in prosile.

»Torej za belo kačo gre. Ali ste jo kdaj videli?«

»Nikoli!« so odgovorili kakor iz enega grla.

»Ni mi dovolj vaš odgovor. Tri dni ostanem pri vas. Vsi poizvedujte, vsi izprašujte stare ljudi, pastirje in drvarje: Kdo je videl belo kačo z demantno krono na glavi?«

Tri dni so romarju stregli, tri dni so pozvedovali in izpraševali.

Tretji dan so povedali romarju: »Kakor daleč najstarejši pomnijo, nikoli nihče ni videl bele kače, ne o njej količkaj slišal.«

Romarje zaukazal:

»Pripravimo se! Nanosite pred Kačjo dolino tri velikanske grmade. Drugo za drugo. Jaz splezam na hrast, ki stoji za tretjo grmado. Ko dam znamenje, zažgite vse tri grmade hkrati, vsako na vseh štirih voglih obenem.«

Vsa vas je drla s sekirami proti Kačji dolini. Naklestili so vej in dračja, nacepili polen in nasekali trsak ter vse zložili v tri grmade, kakor hiša visoke.

Prišel je romar in pohvalil:

»Dobro ste naredili. Zažgite grmade in se umaknite na levo in desno.«

Ljudje so zažgali in se razpostavili po bregovih, romar je splezal na hrast, edino Bonifac je obstal blizu drevesa.

Romar na hrastu je zabrlizgal na čarovno piščalko. Tako je zažvižgalo, da so si ljudje ušesa mašili. Zabrlizgal je drugič in še tretjič.

Tedaj se je pocedil skozi sotesko dveh skal cel curek besnih kač. Kar prst je letela kvišku. Ljudje so bledeli od groze. Kače pa naravnost v ogenj prve grmade. Vse so ostale v njej.

Romar zabrlizga vnovič, še vse huje kakor prvič.

Nov curek besnih kač se privali. Planejo v prvo grmado. Ogenj se jih ne prime. Divje drve v drugo grmado. V tej se začno zvijati in kmalu obnemorejo.

Romar zabrlizga tretjič.

Tretji val večjih, pisanih kač prihrumi. Prvo grmado kar preplanejo, v drugi se komaj za hip pomude, v tretji pa se začno krotovičiti, da iskre lete na vse plati. Pa kmalu omagajo in utonejo v plamenih.

Ljudje si oddahnejo: Rešeni smo!

Takrat zabrlizga — pa ne romar — in tako strašno, da ljudje zavrešče in se opotečejo po tleh.

Med pečinama, ki stražita Kačjo dolino, se prikaže — bela kača! Debela in dolga je ko žrd. Na glavi se ji bliska demantna krona. Ozre se po grmadah, ozre se na hrast. Tedaj plane v prvo grmado, jo z repom razmeče in puhne v drugo.

S hrasta pa obupano zavpije romar:

»Ta bela! — Molite zame!«

Ljudje so popadali na kolena, jokali, molili in klicali vse svetnike na pomoč.

Bela kača se v drugi grmadi niti trenutek ne ustavi. Z repom zamahne sem, zamahne tja, goreča polena lete ko pleve v vetru. In že je naskočila tretjo grmado. Zapraši se naravnost v sredo in si prebije široko pot skozi ogenj.

Romar na hrastu še enkrat obupno zakriči: »Konec!« Nato milo zaječi in prosi: »Molite zame! Molite!«

Bela kača se ovije krog hrasta in se dviga od veje do veje. Že je pri romarju. Megla strupene sape zaprši vanj. Revež omahne, kača ga trešči v sredo tretje grmade.

Bonifaca ni bilo med ljudmi. Prav blizu hrasta je stal. V roki je držal cvetnonedeljsko šibico in kar nič ga ni bilo groza. Trdno je veroval, kar mu je naročila blaga babica. Ko se bela kača počasi odmota s hrasta, obstoji in gleda Bonifaca. Mirno in kar prijazno se mu približa in — čudo — izpregovori kakor človek:

 »Jutri pridi v Kačjo dolino. S seboj vzemi tri šibe. Ko me zagledaš, me začni pretepati s prvo šibo, dokler je ne razbiješ in ne zlomiš na meni. Nato vzemi drugo in še tretjo ter udrihaj, da bodo vse tri na kosce. Pridi in nič se ne boj. Dobro delo boš storil meni in sebi in vsej vasi. Pridi!«

Bela kača je odvršala z hrupom nazaj v Kačjo dolino.

Drugo jutro je Bonifac navsezgodaj vstal, si izbral iz butare tri krepke šibe in jih skril za skednjem. Nato je opravil živino, jo lepo napojil, potem pa je tiho izginil, vzel šibe in šel.

Blizu pečin ga je čakala bela kača. Ležala je zvita na travi, iz srede svitka je gledala ponosna krona. V jutranjem soncu se je bleščala demantna krona. Bonifac stopi pogumno do kače in zamahne s šibo. Kača se odvije, visoko dvigne glavo in divje sika proti Bonifacu. Ta pa bije in udriha na vso moč, dokler mu ne ostane le konček prve šibe v roki. Tedaj poprime drugo šibo in bije, bije, da se mu je pot pocedil izpod klobuka. Takrat se pa pokažejo krog kače divji psi in volkovi. Z odprtimi žreli lajajo vanj, ženejo strašno tulbo in zavijajo, da jim krvavordeči jeziki mahajo iz gobcev. Bonifac bije in bije, dokler mu ne ostane le še konček druge šibe v roki. Hitro poprime tretjo šibo. Volkovi in psi utihnejo in izginejo. Bonifac si oddahne. Šiba v roki se mu povesi. Od tepeža in groze je bil kar trd. Tedaj ga bela kača tako milo in proseče pogleda, da pozabi trud in strah. Tretja šiba zašvigne po kači. Koj po prvem udarcu prilete po zraku strahotne pošasti kakor zmaji. Po tri in še po več glav ima vsaka. Iz odprtih žrel jim srši ogenj, vse hkrati rjovejo, da se zemlja stresa. Bonifac se stežka obdrži na nogah. Vendarle bije in bije v neznanski grozi, dokler se tretja šiba ne razleti na kosce. V tistem trenutku ga objame črna tema. Bonifac je mogel pomisliti le toliko, da umira. Omahnil je na zemljo, kakor bi ga bil kdo posekal.

Ko čez čas odpre oči, je visoko nad Kačjo dolino sijalo sonce. Predrami se in se zave, da ni umrl. Počasi vstaja in se ozira naokrog. Še sedaj ne more dognati, ali je bila resnica ali so bile sanje.

Takrat stopi predenj neskončno lepa deklica in se mu smehlja.

»Zahvaljen Bonifac, rešil si me! Bila sem ukleta v kraljico kač. Kačja dolina je tvoja. Na, demantno krono, jaz pa grem v večnost k staršem, bratom in sestram. Zahvaljen še enkrat in bodi srečen!«

Zginila je kakor bela meglica. Bonifac je pa držal v roki demantno krono.

Doma se je Bonifac poprijel vsega gospodarstva in se oženil z bratovo vdovo. Vaščani so ga tako spoštovali, da so si ga izvolili za župana. Kačje doline pa zase ni maral. Razdelil jo je med bajtarje in kočarje, da je imel vsak svoj lep kos gozda in pašnika. O njem še danes ve hvalo pesem in pravljica, čeprav njega davno davno ni več.