Trije bratje so se vozili po morju. Vstane pa burja in jim razbije ladjo. Bratje splavajo na goro, ki je štrlela iz morja. Tamkaj najdejo studenec, nalove rib ob kraju in ptičev dobe v goščavi. Pa kaj jim vse to pomaga: ognja niso imeli. Eden bratov spleza vrh gorice in zagleda onkraj ogenj.

Bratje so bili veseli in precej se zmenijo tako, da naj gre starejši tja ponj. Prvi brat se res napravi na pot čez gorico v drugo dolino, kjer se je ogenj bleščal. Tam najde kosmatega, grozno velikega junaka, ki je v roki držal grčavo batino, betičasto na koncu, in stal na straži pred ognjem. »Kaj bi rad, hlapček?« vpraša starejšega brata. — »Ognja,« pravi on, »trije bratje smo, radi bi kurili, a nimamo ognja.«

»Dam ti ga,« pravi junak, »samo to mi moraš povedati: kaj ni nikoli bilo, ni zdaj in nikoli ne bo.« Brat nekaj čenča, ugiba, pa menda že ni pravega vedel in pravil, ker je kosmati dvignil batino, grčavo palico, in mu jih prav dobro na hrbet nametal, ognja pa nič dal. Brat je jokal in prišel nazaj. »Pojdi ti!« pravi srednjemu bratu. Ta gre, pa zgodi se ravno tako: s palico je dobil po hrbtu, ognja nič. Mlajši je bil kakor kak štramle1 in brata sta mu rekla: »I, kaj boš ti hodil, šleva šlevasta, če midva nisva mogla ničesar dobiti, kako bi šele taka štranja2 dobila, kot si ti.«

Ker pa je le pritiskala čedalje večja sila, mu začneta še sama prigovarjati: »Poskusi, morda imaš srečo; glave nimaš, to veva.« Mlajši brat gre tjakaj k junaku, ki je kuril. »Kaj bi rad, hlapček?« ogovori ga oni. — »Ko bi mi malo ognja dali.« — »Menim, že dva trapa sta bila tukaj, obema ga nisem dal, če boš ti bolje odgovarjal, ga pa dobiš. Povej mi kaj takega, kar še nikoli ni bilo, ni in nikdar ne bo.« Mlajši brat pomišlja, pomišlja in si izmisli. »To ti precej povem,« pravi junaku, ki je ogenj imel, »le poslušaj me:

Nekdaj se je bil nekdo boba najedel. En bob se pa ni bil v njem razkuhal, ampak je ostal na pol surov in cel. Želodec ga zato ni maral, temveč ga je iz sebe dal in iz tistega boba je zraslo veliko veliko drevo, ki je segalo do neba. Ob eni strani je imelo namesto vej goste štrclje, kakor pol lestve.  Kaj bi bilo,  je rekel tisti človek, ki se je bil boba najedel,  kaj bi bilo, ko bi jaz sosede in babo in otroke in ta svet zapustil in po tem drevesu v nebesa zlezel, ki je zraslo iz mojega boba. Nebesa so nebesa, svet je pa le svet.  In ne bodi nemaren, tisti človek zleze ob drevesu v nebesa. Vrata so bila le prislonjena, samo malo odrine in bil je v nebesih. Boga in svetnikov ni videl. Peter je imel leseno stopo in bet, sedel je na trinogatem stolcu in proso tolkel; mekine so pa ven letele iz stope na prtiček, ki je bil razgrnjen po tleh.  Kaj boš naredil, Peter? Pšeno?  ga vpraša.  Kašo bi rad jedel,  pravi Peter,  pa tolčem tule za vrati in hkrati čakam, kdaj pride kaka duša sem gor, pa že dolgo ni nobene.  Človek malo posedi, Peter pa v stopi pšeno dela. Pa jelo se je možu v nebesih dolgčas zdeti in želel si je na svet nazaj.  Jaz grem domov k babi in sosedom,  pravi Petru.  Stoj, prijatelj,  odgovori Peter,  ti si prišel po drevesu gor, kajne? Drevesa pa ni več; zakaj, ravnokar je prašiča drevo izpodrila, bobek pojedla, iz katerega je zraslo, in vse se je posušilo in na kup padlo. Kako češ zdaj dol?  —  To bo napak,  pravi človek,  ali nimaš nič vrvi ali kaj enakega takega, da bi se po njej na zemljo spustil ?  —  Nič nimam,  pravi Peter. —  Daj mi, daj mi pehar mekin, ko pšeno delaš, pa si bom sam spletel iz njih vrv.  Peter mu da mekin, oni pa splete vrv ter jo priveze za tečaj pri nebeških vratih in se spusti po tej vrvi proti zemlji. Pa vrv je bila prekratka. Kaj stori človek? Pleza spet navzgor, odreže kos vrvi od zgoraj ter jo priveze odzdolaj. Tako dela zmerom in prileze že blizu zemlje. Samo še za dober skok mu je manjkalo. Ni vredno, da bi še to dovezoval, kar skočim, pravi in skoči na zemljo. Pa bilo je še previsoko, ker udri se je za sedem komolcev globoko v zemljo in venkaj ni mogel priti. Čakaj, čakaj, tako je dejal, saj imam doma rovnico, grem ponjo, pa se odkopljem. Gre domov, vzame rovnico in se izkoplje iz zemlje.  Da ta rovnica nikdar nikogar ne bo več odkopavala, jo vržem v ogenj, si je mislil tisti človek in zares je vrgel rovnico v žerjavico. Kaj se zgodi? Železna rovnica je zgorela, leseni ročnik pa je ostal v pepelu cel. Tisti mož pa gre domov in medpotoma sreča botre, ki so otroka h krstu nesli. Koga nesete ? Čigav je ta otrok? — Ii, to je tvoj oče, otodile1 se je rodil, reko mu botri.«

Tako je pravil mlajši brat, ki so ga za šramleta imeli, junaku, ki je ogenj pod palico imel. »Dobro si povedal, ognja ti bom dal,« reče mu junak, nagrabi utrinkov in ogorkov in žerjavice v ponev ter mu jo da.

Bratje so kuhali, pili in jedli, meni pa ničesar dali.