To se je zgodilo v tistem času, ko veverica še ni imela moža.

Jež bi jo rad dobil za ženo, zato ji je vedno nosil podkupnino, naj bi ga vzela. Kolikor jabolk je bilo v okolici, to vse je jež znosil veverici. »No dobro,« pravi nekoč veverica — »vzamem te za moža, ali dober moraš biti.« Jež je vse obljubil od velikega veselja. Takoj pokliče volka za starešino, lisico za starešinko, zajca za druga, srno za družico. Veverica je bila nevesta, jež pa ženin.

Naredili so veliko svatbo. Po svatbi pa gre veverica na smreko spat, jež pa za njo. Prideta v gnezdo in ležeta, da bi spala.

»Ti!« je rekla veverica ježu, »odmakni se, zelo me bodeš.«

Jež je ubogal in se je umaknil nekoliko od nje. Zopet mu reče veverica:

»Ti, odmakni se, še vedno me bodeš.« Jež je ubogal in se je umaknil od nje. Tretjič mu zopet reče veverica:

»Ti, odmakni se, zelo me bodeš!« Jež je ubogal in se je umaknil še dlje od nje. Tedaj pa: štrbunk! — In jež je padel na tla. Tako se je udaril, da ni nikdar več šel na drevo, pa tudi dandanes ne gre jež na drevo.

No, veverica je ostala vdovica in si je vzela veverščeka za moža.

Pa tudi z njim ni bila zadovoljna, tudi njega je porinila iz gnezda. Toda veveršček je bil pametnejši in ni padel na tla, temveč samo na prvo vejo. Tam se je prijel s krempeljci in se od tam prepiral z ženo.

Doslej se nista pomirila, zato pa kriči veveršček tudi dandanes na veverico, če se kje srečata.