Nekdaj je bil kralj neke dežele na smrt bolan. Nobeno zdravilo ni pomagalo in zdravniki so že popolnoma obupali. Toda oglasili so se modri ljudje in so svetovali: »Dobiti je treba človeka, ki mu prav nič na svetu ne manjka. Kralju naj oblečejo srajco tistega človeka in takoj bo zdrav.«

Hitro so poslali na vse vetrove kraljeve poslance iskat takega človeka, ki mu na svetu prav nič ne manjka. Hodili so po vseh deželah, dolinah in planinah, a našli niso človeka, ki bi bil popolnoma zadovoljen: temu je manjkalo to, drugemu zopet ono, torej vsakemu nekaj do popolne sreče.

Končno so v deveti deželi naleteli v neki krčmi na veseljaka, ki je popival in popeval in bil dobre volje. Povprašali so ga, kako da je tako dobre volje? On pa ja zavriskal, udaril s pestjo po mizi in dejal: »Kako bi ne bil dobre volje, ko mi na tem božjem svetu nič ne manjka!«

Kraljevi poslanci so bili tega srečnega človeka veseli in so mu rekli: »Pojdi z nami pred kralja, bogat boš!«

Veseljak pa jim odgovori: »Kaj bogat, zakaj bogat, jaz sem že dovolj bogat; ne grem.«

Veliko truda so imeli, da so ga končno le spravili v voz in peljali pred kralja, ki je bil že v zadnjih vzdihljajih.

»Hitro sleci srajco!« so vsi silili vanj. — On pa jih je kar debelo gledal in migal z glavo. — »Srajco dol, srajco s sebe, slecite srajco!« so vpili vsi vprek.

Kako so vsi ostrmeli, ko se je izkazalo, da veseljak ni imel — srajce. Kralj je moral žalostno umreti. Ni ga človeka, ki bi mu na svetu ničesar ne manjkalo.